Izjemna inovacija preprečila stavko javnega sektorja
(Piše: Danilo Kozoderc) Samo inovativnost lahko odpre prostor iskanja rešitev v omejeni ponudbi časa in denarja. To je moje izhodišče razmišljanja ob stavki javnega sektorja. Ob tem moram jasno povedati, da ne poznam podrobnosti pogajanj in maneverskega prostora za dogovor in ne bom upošteval meja miselnega modela državnih in sindikalnih uradnikov.
Začenjam pa z dvema zgodbama.
Prva zgodba: Prijazna Davčna uprava
Kot podjetnik imam izjemno dobre izkušnje s prijaznimi uslužbenci davčen uprave, ki so usmerjeni v učinkovito pomoč svojim strankam. Resnično imam občutek, da me dojemajo kot stranko in mi želijo pomagati. O učinkovitosti ne morem soditi, ker nimam nobenih izkušenj. Dosežena prijaznost pa kaže, da se da veliko narediti pri izboljšanju neke javne službe.
Druga zgodba: Polž je premagal ministrstvo za šolstvo in šport
Kot podizvajalec sodelujem v projektu, ki je preko Ministrstva za šolstvo in šport financiran s strani EU. Drugo poročilo je bilo oddano novembra lani in finančnih sredstev za delo, ki je bilo opravljeno pred več kot enim letom, še do sedaj niso nakazali. To pa je seveda višek neuspešnosti in neučinkovitosti javne uprave. Zaradi podobnih dejanj so že propadale organizacije, ki so v projektih sodelovale.
Med obema skrajnostim leži prostor sprememb javne uprave. In ta celoten prostor mora biti na rešetu, ko je govora o varčevanju v javni upravi. Če se varčevanje dosega edino z rezanjem stroškov in to predvsem stroškov plač, je nekaj zelo narobe. Narobe je z vlado, ker ne postavi na „dnevni red“ varčevanja v javni upravi, ki bi lahko bilo posledica bolj učinkovitega dela, organizacijskih, procesnih ter storitvenih inovacij. Jasno je, da kakršnokoli rezanje plač (tudi tako z zamikom izplačil) ne bo prispevalo k zadovoljstvu zaposlenih in še manj k večji kakovosti in učinkovitosti dela. V javni upravi še posebej velja, da tam zaposlenih ni mogoče plačati tako malo kot lahko malo naredijo. Če bi imeli zaposleni možnost varčevati preko inovativnosti in učinkovitosti ali pa preko odpovedi dela plač, bi to gotovo vzpodbudilo pozitivne spremembe in prihranke v državnem proračunu.
In seveda je enako narobe z zaposlenimi v javnem sektorju ter z njihovimi pogajalci, če na pogajalsko mizo ne vržejo predloga o ostalih možnostih varčevanja in morda celo prizadevanju za dodatne prihodke, za kar se bodo ti zaposleni angažirali. Problem je seveda, če ti zaposleni raje sprejmejo nižjo plačo kot pa dodatno angažiranje, predanost in inovativnost.
Problem je seveda tudi, če v javni upravi in glavah odgovornih ni prostora za fleksibilnost različnih možnosti rezanja stroškov. In problem je tudi če ni prostora za fleksibilno nagrajevanje, da tisti, ki so bolj predani, inovativni in učinkoviti, zaslužijo več.
Problem je tudi, če so v iskanje takšnih in drugačnih rešitev za zmanjševanje stroškov vključeni le sindikalisti in visoki državni uslužbenci. Sam namreč močno verjamem v odprti prostor, kjer je kdorkoli, ki pride prava oseba.
In na koncu seveda ostane denar – količina, ki je v proračunu na voljo, ki se je celo zaradi drugačnih prioritet ob krizi lahko zmanjšala. In če v je vreči manj denarja, si ga tudi manj razdelimo. Vreča je skupna in delež na posameznika je manjši. Če ne uspemo privarčevati kje drugje, je pač končni ventil tisti pri plačah. In inovativnost še vedno ostane adut – vsaj za prihodnost.
Danilo Kozoderc
Sodelujte v anketi DS (levi stolpec) o plačah javni upravi
Danilo Kozoderc je univ. dipl. inž. elektrotehnike ter prof. sociologije in filozofije. V svojem podjetju Vizor sledi motu “Odpiramo prostor za učenje in inovativnost.“ Ukvarja se predvsem z vzpodbujanjem inovativnosti in graditvijo sodelovalnega okolja v podjetjih. Obiščite ga na njegovem blogu Prihodnost in vodenje.