Prebujeni športni motivi Primoža Kozmusa
(Piše: Boštjan Leskovar) Novica o načrtovanem športnem povratku olimpijskega in svetovnega prvaka Primoža Kozmusa je v ponedeljek postala pravi slovenski »breaking news«. Kot nas je pred dobrim letom presenetil njegov (začasni) konec kariere, me je še bolj presenetila najava ponovnega vstop v športne arene. Pa ne zaradi vrnitve same.
Nenavadno je, da novico o vrnitvi športnika v javnost prinese tiskovni predstavnik vlade. Še bolj nenavadno je, da je Primož pot vrnitve sploh začel pri predsedniku vlade in ministru za šport, in ne pri svojem trenerju ali na atletskem stadionu. Glede na Primožev »javni greh« ,nepopularno zahtevo po športni renti, je tak obisk v hipu razburil lep del slovenske javnosti. Sam njegovi potezi ne bi dajal prevelikega pomena, pa vseeno. Bo to postal standard v slovenskem športu? Se iskanje sponzorjev res začne na vladnih vratih? Politika lahko v vrhunskem športu naredi več škode kot koristi, pa čeprav je Kozmus še posebej poudaril, da je šel do levih in desnih, da on ne dela razlik. Udeleženci sestanka so bili seveda diplomatski in malo skrivnostni. Pomoč v okviru svojih pristojnosti… Ok. Ampak!? Ali je naloga premiera Pahorja, da išče našemu zlatemu olimpijcu sponzorje med slovenskimi in tujimi podjetji. Meni se zdi to naloga športnih zvez, športnika in marketinških agencij, ki se s tem ukvarjajo.
Nazaj k športnemu vidiku zgodbe. Njegova prekinitev kariere je bila nekako »neracionalna«, na vrhuncu športnega in tržnega potenciala. Z vsem spoštovanjem do njegovih osebnih razlogov, ki jih poznajo le njegovi bližnji. Po tem takem je ponovna vrnitev logično nadaljevanje. Vsekakor verjamem, da so ga prepričali športni izzivi, veliko pred vsemi finančnimi motivi, ki mu jih mnogi tako radi pripisujejo. Vsekakor bo slovenski šport z njim spet bogatejši. A ne glede na to, nas nikoli ne bi smelo zanesti, da bi mi navijači, odločali o karierah naših junakov. Osebna odločitev je že tako velikokrat dovolj težka.
Mnogi veliki športniki so v svojih karierah velikokrat odgovarjali na vprašanje, kako dolgo bodo še tekmovali. Kdaj je pravi trenutek upokojitve je tisto magično vprašanje, na katerega ni enostavnega odgovora. Pravijo, da se pravi šampioni umaknejo na vrhu. A kdaj? Redki so športniki za katere lahko rečemo, da so ujeli pravi trenutek. Pomanjkanje športnih izzivov je velikokrat razlog umika. A športnik, ki je bil vse življenje navajen tekmovanja in dokazovanja se lahko hitro ujame v dolgočasje »civilnega« življenja. Najbrž se tudi s hitrim ugašanjem slave, ki je še kako značilna za slovenski prostor, vsi ne spoprimejo enako. Kozmus se v tem iskanju pravega trenutka sploh ne razlikuje od mnogih drugih.
V zadnjih letih so bile nenadne upokojitve, še bolj pa vrnitve zelo moderne. Ko je Justin Henin v maju 2008, kot nesporna št. 1. ženskega tenisa čez noč zapustila tenis je sprožila pravi potres. Ne le med njenimi navijači, tudi med tekmicami in sponzorji. Medtem se je Justin že vrnila, kot je to še pred tem storila tudi njena rojakinja Cim Clijsters. Uspešna vrnitev pa ni uspela še eni teniški igralki Martini Hingis. Njen prezgodnji uspeh, zablestela je s 16 leti, je morda kriv za relativno zgodnjo upokojitev.
Morda največji športni zvezdi, ki sta se po končanju kariere še vrnila (celo dvakrat) sta Michael Jordan in Lance Armstrong. Slednji je z letošnjo sezono dokončno zaključil s svojo aktivno kariero, čeprav v zadnjih dveh letih ni osvojil želenega 8 naslova na Touru je bil njegov ponoven vstop v kolesarstvu marketinški presežek. Včasih le ni vse v rezultatu, ampak tudi v zgodbi, ki spremlja športnika. Eden tistih, ki se bori za to, da vrnitev ne bi bila napaka je tudi Michael Schumacher. Njegov dolgoletni manager je povratek takoj označil za največjo napako. A športniki se na koncu odločajo sami. Trmasti kot so na koncu delajo tudi napake.
Poleg »razumnih povratkov«, so drugi že ob začetku obsojeni na neuspeh. Björn Borg, Mark Spitz sta bila športni legendi svojega časa, ki sta vrnitev poizkušala po desetih oziroma dvajsetih letih! Zadnji, ki išče svojo » izgubljeno mladost« je Thomas Muster, ki se je pred dnevi mudil tudi na teniškem turnirju v Ljubljani. Pri svojih 42-tih letih in po desetletje dolgem premoru je težko razumeti kakšni motiv sploh športnika vlečejo nazaj.
Kako uspešen bo povratek Primoža Kozmusa bomo šele videli. Javnost ga bo nenazadnje ocenjevala skozi rezultate. Dobro leto dni dolg premor na prvi pogled ne zgleda športno problematičen. Pri 31 letih nikakor še ne sodi med športne upokojence. Vsekakor pa bo vrnitev med najboljše vse prej kot enostavna. Vrhunski šport morda na prvi pogled zgleda enostavnejši kot je v resnici. Vsekakor želim, da Primožu uspe zadovoljiti svoje osebna pričakovanja. Pri tem mu bodo zagotovo v veliko pomoč tudi izkušnje, ki si jih nabiral v preteklih letih. In ne le tekmovalne.
Boštjan Leskovar
Boštjan Leskovar je športni podjetnik, rekreativec, športni navdušenec in avtor bloga Športne vizije 2. Kot pravi sam:“šport piše najboljše zgodbe, najbrž tudi zato blogam o športu. In zgodbe so najboljša hrana za tržnike. Moj blog z vedno delovnim naslovom Športne vizije 2, je moj pogled na šport skozi oči tržnika. Boštjan je del ekipe gostujočih blogerjev na Drugem svetu.