Referendum brez zmagovalcev, poražencev in krivcev
Za nami je še eno ljudsko glasovanje in če smo prejšnjič ugotavljali, da ne glede na volilne rezultate v slovenski politiki ni poražencev, smo na tokratnem referendumu ostali še brez zmagovalcev. In če nimamo poražencev, ne zmagovalcev, v zrak pa izpuhtijo dobri štirje milijoni našega denarja, je vprašanje krivde za nastalo situacijo več kot upravičeno.
A glej ga zlomka, tudi krivcev na vidiku ni nikjer. Se čudite? Kdaj pa je v Sloveniji sploh kdo kriv za kakšno stvar? Si predstavljate slovenskega tajkuna v Odmevih reči: „Čuj Slavc, saj veš kako je, pohlep me je zanesel, pa sem uničil firmo in na cesto spravil 4000 ljudi.“ Ali pa politika: „Rosvita, tole smo pa res “zasrali”, drugič moramo previdneje z davkoplačevalskim denarjem“ ?!? Ironično, resnico poznamo vsi, a slišati jo od ljudi, ki jim jo beremo z obraza, je za slovensko družbeno-politično kulturo znanstvena fantastika par excellence.
Vzemimo denimo Majdo Širca. Leta 2005, ob prvem ljudskem preverjanju “Grimsovega” zakona o RTV, je svoj podpis ZA referendum utemeljila z naslednjimi besedami: »Referendum ostaja edina možnost za prihodnjo neodvisnost nacionalne televizije in radia, saj novi zakon sledi enemu samemu cilju – političnemu obvladovanju javne RTV.« Pet let pozneje pa: »Predlagatelji so izkoristili institut referenduma za izrekanje o nečem, o čemer se volivci nočejo izrekati«. Kako je takšna preobrazba sploh mogoča? Je morda posledica Majdinih spoznanj in osebnostne rasti v zadnjih petih letih? Verjetno gre bolj za zanašanje na kratek politični spomin volivcev. Ali je ta res na ravni zlate ribice, bo znano čez dve leti.
Seveda pa, vsaj kar se referendumov tiče, tudi Eva ali Branko nista nič bolj čista in nedolžna kot Majda ali Katarina. Najbolj sem se moral nasmejati Grimsu, ki se je po mesec dolgem “predvolilnem molku” te dni vendarle oglasil: „Sem edini, ki je dvakrat dobil referendum, zato me lahko vpišete v Guinnessovo knjigo rekordov.” No, hvala Bogu končno vemo, da gre pri vsem tem cirkusu v bistvu le za terapijo izboljšanja samopodobe poslanca Branka Grimsa. Škoda le, da je bilo za to porabljenih 9 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Umazano delo bi za nekaj tisočakov opravil tudi kakšen plastični kirurg.
Sicer pa je ta politična tragikomedija vendarle preresna, da bi se dalo zgolj zabavati na njen račun. Pravica do referenduma je ustavna kategorija in najvišji akt demokracije, njena zloraba pa ji pošteno načenja ugled. Težnje po omejevanju referendumskega odločanja se s finančnega vidika zdi smiselna in racionalna, a po drugi strani gre za omejevanje možnosti neposrednega nadzora nad delom parlamenta, ki ne uživa ravno visoke stopnje zaupanja med državljani. Poslanci že zdaj mislijo, da si lahko privoščijo karkoli, tudi zakone, ki jim nasprotuje 80% aktivnega volilnega telesa. Kako bo šele ob zavedanju, da njihov glasovalni stroj ne more biti ustavljen niti preko referendumske pobude?!?
Namesto omejevanje pravice do referenduma bi zato bil smiseln premislek o referendumskem dnevu enkrat letno, še bolj kot to pa dvig ravni politične kulture. Poslanci bi se pri sprejemanju zakonodaje enostavno morali odreči prikritim političnim, finančnim in drugim apetitom, zakamufliranih v dobrih in potrebnih zakonskih rešitvah. Podpora tem bi presegla zgolj ideološke mejnike. Politika bi začela služiti ljudem in potreba po referendumih bi močno splahnela.
Takšno miselnost elite naroda je utopično pričakovati, saj Slovenija že nekaj časa ne deluje kot normalna demokratična država, ampak kot nekakšna izpostava Hotela California iz znane pesmi Eaglesov. V njej smo vsi ujetniki lastnega sistema, v kateri je manjšina „programmed to receive“, ostali pa soočeni z resnico: “you can check out any time you like but you can never leave.“ Such a lovely place, kajne?!
Rok Čakš