Nedokončana revolucija v Egiptu
(Piše: Sašo Ornik) Na koncu je egiptovski predsednik Hosni Mubarak, ki se je oblasti oklepal 30 let, le odšel. Protesti, ki so se vlekli od 25. januarja, ‘dneva jeze, so zahtevali 300 mrtvih in nekaj tisoč ranjenih, hkrati pa so sesuli policijo in dali vedeti, da se ljudstvo ne boji več. To je bilo preveč, da bi si režim še lahko zatiskal oči pred razmerami v državi. A pozor, igre še ni konec, še zdaleč ne!
Kar je jasno, je da oblast v državi zdaj pripada vojski, taisti vojski, ki je dala vse egiptovske voditelje v zadnje pol stoletja, taisti vojski, ki je bila branik režima in je od ZDA prejemala milijarde $ vojaške pomoči. Ta vojska je obljubila, da bodo vse zahteve protestnikov uresničene, torej svobodne volitve, nova ustava, nov sistem, v katerem ne bo več prostora za zatiranje in brutalnosti režima, ne bo več prostora za mučenje, za mučitelje, kot je bil nekdanji človek tajnih služb in zdaj teh nekaj dni tudi podpredsednik Egipta, Omar Sulejman. Toda, Omar Sulejman, ki so ga na Al Jazeeri, tej ključni televiziji, ki je v svet prenesla podobe revolucije, potem ko se je iskra s spleta preselila na ulice, označili za človeka Cie v Egiptu, je še vedno na položaju podpredsednika. To le kaže na to, da revolucija še ni uspela, da ji je le uspelo doseči prvo pomembno zmago in da se lahko na koncu zgodi, da bodo vse obljube izdane, Egipt pa se bo povrnil v status prozahodne diktature, ki ji skoraj nihče ničesar ne oporeka le zato, ker je strateško tako pomemben in ker ne kaže znamenj neodvisnosti.
Iraški diktator Sadam Husein je na koncu končal na vislicah. Več kot desetletje je veljal za sovražnika svobodnega sveta, neusmiljenega diktatorja, ki ga je treba osamiti in mu ne dati priložnosti, da se ponovno oboroži. V tem času, od prve, do druge zalivske vojne, je vladal vedno bolj obubožanemu ljudstvu. Toda ta človek, prav ta diktator, je bil še nekaj let poprej zaveznik zahoda v vojni proti novi islamski republiki, ki se je rodila v Iranu. Bil je protiutež in za svojo skoraj osem let trajajočo vojno, zaradi katere je umrlo okoli milijon ljudi, je celo dobival pomoč. V tistih časih ga niso preganjali, mu niso brali lekcij o demokraciji in človekovih pravicah. Lahko bi rekli, da demokracija v prisotnosti grožnje islamske republike, kakršna je v Teheranu spodnesla še enega zaveznika zahoda, šaha Mohammada Rezo Pahlavija, ni bila zaželena. Takšna je bila narava predvsem ameriške zunanje politike v regiji, da je z lahkoto podpirala razne kralje in diktatorje v regiji, ne da bi se posebej ozirala na njihove številne zločine, samo da bi preprečila vzpon neodvisnih sil. Kajti, v čem se islamska republika Iran, razen v neodvisnosti od ZDA, bistveno razlikuje od kraljevine Saudske Arabije?
Prav ta politika je zaslužna za medel odziv Washingtona ob množičnih protestih v Egiptu. V ozadju se je namreč vedno skrival strah pred neodvisnim Egiptom, takšnim, ki se ne bi zadovolji s podkupnino v obliki denarne pomoči, nižjo samo od tiste, ki jo Washington nameni Izraelu, in bi raje vodil svojo politiko. Strah pred Muslimansko bratovščino je le zunanji izraz tega globljega strahu, kajti, če si pogledamo začetke protestov, naletimo na druščino uporabnikov spleta, ki so preko facebooka in twitterja uspeli mobilizirati ravno dovolj ljudi, da so v tek lahko pognali celo revolucijo. Muslimanske bratovščine pri tem ni bilo, še več, kar se je izrazilo, je bila množica brez vodstva, z eno samo zahtevo, zahtevo po spremembah, po prav takšnih spremembah, ki jih sicer propagira zahod. Prav to jih je naredilo še posebej močne, saj oblasti niso mogle kar aretirati voditeljev. Voditelji revolucije, to so bili vsi prisotni na trgu Tahrir in po drugih krajih Egipta. Revolucija so bile množice, ne neka zakulisna, zlonamerna skupina.
Ne, igre še ni konec, ne v Egiptu, ne drugje v regiji. Vse večje sile težijo k temu, da se povrne stabilnost in pri tem želje ljudi niso važne, kakor niso bile važne niti v preteklosti. A upanje kljub temu ostaja, upanje, ki se širi po vsej regiji in ki naznanja neko novo dobo svobode in odprtosti. Da pa bi to ljudstvo Egipta doseglo, bo moralo biti zelo previdno in pozorno in še vedno pripravljeno na ponovne proteste, nekaj česar se tistih nekaj protestnikov, ki ostajajo na trgu Tahrir, dobro zaveda. Mediji, se bojim, bodo namreč kmalu izgubili svoje zanimanje in se bodo usmerili drugam.
Sašo Ornik
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator, avtor bloga Jinov svet. Na Drugem svetu kot gostujoči bloger spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in svetu.
Arhiv kometarjev Saša Ornika na Drugem svetu