Vozi vas vlak v daljave, daleč tja v širni svet!
(Piše: Sanja Leban) Zadnje čase so popularni vlaki. Ne kakršnikoli vlaki in zagotovo ne taki, ki mene vozijo v Ljubljano in ki jih poganjajo dizelski motorji, ker proga Nova Gorica – Jesenice še od blizu elektrike ni videla, ampak bolj ‘fensi’, politični vlaki. Taki, za Nemce in Francoze.
Zanimivo, da naši vrli poglavarji posegajo ravno po metafori, ki v slovenski realnosti predstavlja eno največjih rak ran napredka, to je vlaku. Železnicah. Slovenskih železnicah. Ne le to, da jim ne gredo metafore najbolje od rok, tudi napredek si zelo po svoje predstavljajo.
Ta se v Sloveniji nujno pogojuje najprej z reformo trga dela; delovne zakonodaje, pokojninske zakonodaje, slej ko prej še dohodninske, za lepši (francoski) pridih pa bomo malo deformirali še visoko šolstvo in štipendije ter uvedli šolnine.
Ampak pssst … te novice nam bodo povedali malo kasneje. Mogoče kmalu po 10. aprilu, ko bi želeli na francosko-nemški vlakec priklopiti prvi vagon – mezdno delo ali še malo kasneje, ko se bodo trudili ubraniti vagon s pokojninsko reformo. Preveč slabih novic naenkrat pač ne gre, tudi med vsega hudega vajenimi Cankarjevimi sinovi ne.
Vsakomur, ki ima v glavi možganov več kot za lešnik, je jasno – reforme so potrebne. Krvavo potrebne. Državna blagajna je izropana, za pokojnine nimamo, brezposelnih imamo največ v zgodovini države, sesuva se nam zdravstvo in državnih podjetij tudi ne moremo do neskončnosti sanirati (človeška neumnost pač ni nekaj, kar se kar tako pozdravi).
A vprašanje je – kje in kako začeti, da bodo (predvsem) dolgoročne posledice – pozitivne? Kak naivnež bi rekel pri davčni reformi, pri neznosni, okoreli in ubijalski obdavčitvi rednega dela, pri vnovičnem premisleku o davku na dodano vrednost, pri vlaganju v manjša, obetavna podjetja, mogoče celo pri enemu večjih parazitov – državni upravi?
A-a! Ker je slovenski narod že pregovorno narod hlapcev, pač ne bo nič narobe, če jih kot take tudi izkoristimo. Reformirali bomo torej tiste, ki so že tako ali tako brez vsega. Tiste, ki živijo pod pragom revščine.
Najprej si bomo izmislili nekaj, čemur bomo rekli malo delo in pod krinko ukinjanja študentskega organiziranja (oh, kako prikladno, da obstajajo študenti) bomo Slovenijo vrnili kakih 200 let nazaj. Delavcem bomo pobrali bolniške, porodniške, regrese in nadomestila za prehrano ter prevoz, možnost plačila jim bomo omejili navzgor (hlapec pač ne sme preveč zaslužiti!) in za piko na i še povedali, koliko ur lahko delajo, da jih bo delodajalec lažje metal na cesto.
Seveda bomo na trg dela, kjer ni nobene pravice in nobene zaščite pognali še tiste, ki nam že par let rušijo lepe statistike – brezposelne. Naj dela, banda lena, po nekaj ur na teden, brez hrane in brez odmora, kaj drugega si ne zasluži!
In dajmo jim zraven še upokojence; vse dlje živimo, vse več nas je, zakaj ne bi še malo oželi, kjer se ožeti da. Naj prispevajo še enkrat za pokojninsko blagajno, naj nam povrnejo še malo dohodnine, namesto da okopavajo svoje vrtičkov, ali, bog ne daj – sosedove.
Medtem, ko bo narod hlapcev prikimaval, ker te študente je pa res potrebno ukiniti, medtem, ko bomo mahali z malim delom in obljubljali nebroj novih delovnih mest, bomo na kaki seji kakega ekonomsko socialnega sveta že debatirali o spremembah Zakona o delovnih razmerjih, ki bo elemente malega dela (tiste – brez regresa, porodniške in sorodne ‘navlake’) razširil še na veliko delo. Kakšne službe za nedoločen čas, kakšna stanovanja za mlade in krediti? Potrebne so reforme! Korenite reforme!
Te bomo Slovencem podtaknili enkrat takrat, ko bodo sindikati in upokojenci skakali v zrak zaradi pokojninske reforme. Približno takrat, ko bo neuka raja razumela samo to, da mora leto ali dlje več delati, bomo, čisto neopazno, popravili še kak zakon, ki je res preveč prijazen. In tako v nedogled – delo brez vsakršne zaščite, delo do nezavesti (ali pa smrti), šolnine, plačljivo zdravstvo in zgolj obljuba pokojnine – če si jo bo pač kdo sam želel plačevati.
In ko bo ta naš francosko-nemški vlak vedno daljši, vedno bolj poln reform, tudi takih, za katere so na primer Nemci že davno ugotovili, da niso dobre, bo narod stradal in čisto potiho javkal. Zares protestirati se namreč nikomur več ne da, ker v spremembe ne verjamemo več, ker alternative več ne vidimo. Ker smo le narod, ki stoji na postaji, in gleda, kako se vlak pelje mimo.
Vlak, ki nima zveze ne z Nemci in ne s Francozi, vlak, ki je le ponesrečena prispodoba za vizijo, ki je Slovenija nima. Vlak slovenske politične in gospodarske elite, na katerem ni prostora za malega človeka, vlak, na katerem se, skupaj s politiki, cijazijo prazne obljube boljše prihodnosti.
Dragi moji strojevodje, sprevodniki in potniki; Dokler svojega vlaka ne boste počistili, dokler z njega ne boste zmetali svojih Ivanov in Hild, Zoranov in Igorjev, dokler ga ne boste pometli svojih škandalov, afer in podkupovanj, dokler ne boste dojeli, da reforma pač ne pomeni lepljenja obližev na krvaveče rane in dokler, lepo vas prosim, ne dojamete, da ne sedite ne na nemškem in ne na francoskem vlaku, ampak se z ‘gomulko’ iz šestdesetih vlačite po slovenskih grapah, vam lahko le kupim enosmerno karto in zapojem lepo slovensko, malce prirejeno:
‘Vozi vas vlak v daljave, daleč tja v širni svet … ‘
Sanja Leban
Sanja Leban – Zloba je ena najpriljubljenejših slovenskih blogerk. Primorka, živeča v Ljubljani je širše spletno bralstvo pridobila z vsebinsko pronicljivimi in stilsko dovršenimi komentarji aktualne družbene realnosti. Obiščite jo na www.zloba.si.
Obiščite tudi arhiv njenih komentarjev na Drugem svetu.