Je otroška razvajenost produkt potrošniške družbe?

Valem piše o neskončnih možnostih izbire pri nakupovanju. S primeri ponazori tezo, da se človek v večini primerov odloči za napačen artikel, z nakupom je nezadovoljen preden sploh pride do blagajne. Tovrstna neodločenost pa se prenaša na otroke. Kako se lahko ob čisto vsakdanjem vprašanju, kot je "kaj boš jedel za večerjo", odloči pravilno, če se mora odločiti v skladu s pričakovanji staršev?