Intervju z RazkritOdkrito

»Nihče vam ne more ničesar razodeti, razen tega, kar v polsnu že leži v zarji vašega spoznanja…« pravi Kahlil Gibran. In ta zarja je nekako čakala…, do tistega popolnega, pravega trenutka, ko sva si segli v roko, v kavarni Hotela Evropa v Celju. Obema je popolnoma jasno, da se vse zgodi šele takrat, ko je trenutek pravi… in uspelo nama je ujeti tistega, ki si ga bova zapomnili.

1) Nirvana. Začetek s Tonetom Pavčkom Popotnik. Zakaj ravno Pavček?
Prave, zame pomembne stvari speljem vedno do konca. Vedno bolj se zavedam pomena življenja, vrednot. Predvsem zato svojo energijo usmerjam v tiste majhne, drobne trenutke in sem nanj zelo pozorna. Zavedam se minljivosti in zaradi tega živim bolj kvalitetno.

2) Nirvana je blog, spleten iz venčka rekov, izrekov, misli vzhoda in zahoda. Tvoja misel? Kako bi jo poimenovala? In zakaj ime Nirvana?
Prebrala sem zelo veliko knjig o budizmu, predvsem knjige tibetanskega voditelja v izgnanstvu, ki je po vrsti že štirinajsti dalajlama; Tenzit Gyatso. Lahko bi rekla, da sem se s tem branjem osebno zelo spremenila, dosegla duševno disciplino. Zakrpala vse stare rane in se enostavno predala smislu življenja. Spremenila način življenja, postala nekako vsestranska. Nirvana je razsvetljenje stanja uma. Na nek način sem dosegla svojo nirvano (vsaj tako se počutim).
Misli, verze, ki jih na ta blog dodajam so se potikali po vseh zvezkih, raznih čestitkah. Zgodilo se je, da sem večkrat kakšen verz iskala, pa ga nisem našla. Kaj pisati na blog in biti nekako povezana s svojim bratom tudi v blogosferi pa je bila to idealna rešitev in tako sem strnila misli, verze, čestitke, ki so na nek način tudi del mene.
Svojo glavno misel pa sem poimenovala – Nostalgija, ki še traja. Morda bo nekoč postala ta misel moja življenjska knjiga. Na klepetu sem bila z Matejo Rozman. Mlado damo, poročeno gospo. Temnolasko, prešernega nasmeha, toplega, iskrenega pogleda, ki izžareva srečo in veselje do življenja. Ki izžareva Polnost. Vsega. Tokrat sem spraševala jaz. O bloganju, o njej. Oba bloga sta njena, za tiste, ki ne veste. Čeprav sta tematsko različna. Nirvana in RazkritOdkrito.

3) Spremljujoča misel bloga RazkritOdkrito je: »Blogerske zvezde so razkrite, jaz le-te odkrivam!« Kako jih prepoznavaš? Kaj se mora zgoditi, da tisto nekaj v tebi reče: Njega! Njo!?
Pogosteje sem brala kot pisala. Ob branju sem si na nek način ustvarila podobo blogerja, še več, značaj, miselnost. Zanimalo me je enostavno več. Zgodilo se je na hitro, šinilo je kot »strela z jasnega«, pomislila sem – razkrito odkrito.
In kaj mi je bilo najbolj fascinantno. Brala sem Taryo, Lumpija in Regrat. Na podlagi njihovih sporočil bi lahko rekla, da so v sorodu. In sem zato začela s Taryo in čez čas z Lumpijem in ravno leto nazaj , v času Velike noči intervjuvala Regrat – Alenko. Nisem se veliko zmotila. Tarya je Lumpijeva, Anejeva teta. Alenka pa babica enemu drugemu lumpiju, njegovemu sovrstniku.

4) »Včasih je pot do zaklada več vredna, kot sam zaklad!«, praviš. O čem razmišljaš, ko postavljaš vprašanja svojim intervjuvancem? O poteh ali o zakladih?
Ljudje venomer hrepenimo po tem ali onem cilju, pozabimo pa na dejstva, ki nas do ciljev pripeljejo. Sam cilj je le potrditev uspešne poti. Če ima pot veliko ovir in je polna ovinkov je tudi izkušnja bolj bogata.
Vprašanja, ki jih postavim se enostavno pojavijo med prebiranjem bloga ali določenega sporočila. Sploh ne tuhtam kaj naj vprašam. Če se že samo vprašanje ne pojavi takoj, se pojavi čez čas, ko zadevo malce prespim.

5) Praviš, da te ne zanima »samo korist, predvsem duševni mir, sreča.« Kaj je zate sreča? Kako si jo predstavljaš? Je zgolj beseda, ali morda še kaj?
Zdravje in svoboda gibanja ter uveljavljanje lastne identitete je pogoj za realizacijo dejanj, ki prinašajo v moje življenje koristi. Ne le materialne tudi duševni mir oz. srečo.
Sreča je zame več kot beseda, je stanje, ko se zavem danega življenja meni in drugim, ko se veselim praznikov, rešim življenje mravlji, ki bi jo sicer pohodila, opazujem pikapolonico ob vzletu in stisnem k sebi še edinega medvedka iz otroštva. Vse to in še več je zame sreča.

Klepetali sva, kot da se poznava od nekdaj. Kod da ni med nama ena cela generacija. Ugotavljali sva, kot že čestokrat na srečanjih ugotavljam, da se vendarle poznamo dobro. Skozi komentarje, skozi prispevke, skozi tiste zapise med vrsticami… Vsaj tisti, ki ne igramo, se ne predstavljamo drugačne kot smo v resnici. Pa če smo Micke, Francke, Jožeki… Klepetali sva, ne le o bloganju…

6) Nobena tajna ni, da je HerrC, tvoj »mali« bratec, zaslužen za tvoje bloganje. Si pomislila kdaj, ko sta bila še otroka, da bi mu bilo mogoče slediti? Ne glede v čem? Da je njegova ideja »tisto nekaj«?
Res je, ni tajna, čeprav tega takoj nisem razkrila. Grega je bil prisrčen otrok, kot starejša sestra sem nanj pazila, ga učila, dejansko sem nad njim bdela. Ne spomnim se ali sem kdaj zavestno pomislila, da bi mu bilo mogoče slediti, sem mu pa zaupala, verjela. In sedaj sem tukaj, na eDnevniku, ravno zaradi njega. Se pravi, sem mu na nek način sledila. Njemu sem hvaležna za vso tehnično podporo in celostno podobo bloga, prav tako za izdelavo logotipa mojega bloga.

7) Ti, on in jaz smo strpali rojstne dneve v tri zaporedne dneve. Vidva, ki me na nek način objemata, sta vrstnika mojima otrokoma. Preprosto si ne znam zamišljati še dveh rakcev ob sebi, … Bi si ti lahko zamislila mene kot vajino mamo?
Kot sem ti na koncu najinega prvega srečanja dejala, opazovala sem tvoj obraz, tako mi je bil znan, topel, tako podoben obrazu moje mame, meni, da ne omenjam duševnega občutka. Mama je ena sama, nihče je ne more zamenjati, nadomestiti; je edinstvena. Ne znam si sicer predstavljati tebe, kot moje mame, vendar verjamem, da so se naše duše že nekje prej srečale. »Vaša srca v tišini spoznavajo skrivnost noči in dneva. Toda vaša ušesa pričakujejo odmev spoznanja vaših src. Radi bi v besedah spoznali to, kar ste od nekdaj poznali v mislih. S svojimi prsti bi se radi dotaknili golih teles svojih sanj.« Kahlil Gibran, Prerok.

8) Kot majhna punčka, si sanjala o, …? Kako daleč si zdaj stran ali blizu tistih sanj?
Kot majhna punčka sem veliko razmišljala o svoji prihodnosti in moram priznati, da sem takrat malo pozabila na svojo sedanjost, želela sem čim prej odrasti. Pri mojih šestih letih smo se vselili v hišo. Občudovala sem starše in se že takrat spraševala, od kod vsa ta sposobnost in ali bo vse to tudi meni nekoč uspelo. Med drugim pa sem večkrat opazovala svoje starše in si predstavljala sebe enkrat v vlogi mame, gospodinje, žene. Nisem daleč stran, lahko bi rekla, da živim te sanje.

9) Rada govoriš. Koliko pomembna ti je komunikacija?
Na komunikacijo dam zelo veliko. S partnerjem se od vsega začetka veliko in o vsem pogovarjava. S tem gradiva dobro in rušiva slabo. Lahko bi rekla, da je komunikacija temelj veze, prijateljstva, … seveda če je iskrena, dobronamerna.
Poleg komunikacije bi lahko rekla, da je pomebna tudi empatija. Ta lastnost mi zelo veliko pomaga pri komunikaciji kot takšni z ljudmi, ki jih ne poznam dobro.
Kar se pa tiče komunikacije na blogu, pa sem bolj redkobesedna. Svoje počutje želim prikazati s pesmijo, sliko, le kakšnim stavkom, mislijo, kajti svojih čustev ne morem opisati. Tukaj bi dodala pesem, ki me spominja na otroštvo: http://www.mojvideo.com/video-the-police-every-breath-you-take/8a0af50f68f4d4d1204c

Pogovarjati se z Matejo je kot poslušati ptičje petje. Neodvisno od okolja, v miru, v svetu, kjer vlada harmonija, kjer vlada ljubezen. Osebno me ta srečanja z mladimi blogerji vedno fascinirajo. So mi zelo pomembna. Kajti »odpirajo mi oči«… Hočeš-nočeš. Ker sem mama odraslih otrok. In ker se učim biti mama odraslim otrokom. Ker trgam vzorce in rušim norme. Tudi moralne.

10) Mi lahko razložiš en »fenomen«, ki se pojavlja ne glede na generacije? Se je v mojih časih, se pojavlja zdaj …; V čem je največkrat čar izobraževanja ob delu? Ko je treba šolnino plačati? Ne takrat, ko bi bil čas za to in pogoji, temveč takrat, ko je vse skupaj dosti težje?
Morda je temu kriva le želja po svobodi, lastnemu zaslužku. Prioritetno mi je bilo ohraniti trdno vez s partnerjem, preživeti tiste začetke popolno, brez dodatnih ovir; vsaj tako sem čutila. In danes mi ni žal, kajti vedno trdim: »Tako kot si urediš na začetku imaš celo življenje!« Predvsem sem začutila potrebo po dodatnem izobraževanju po poroki in šele takrat bila z mislijo bolj pri stvari.
Morda pa je tako tudi moralo biti, kajti se je v tem času razvil študij na daljavo, preko interneta. Naredila sem višjo komercialno šolo. Fleksibilnost študija pa me je prepričala in sem se nato še vpisala na Visoko poslovno šolo Maribor. Ta oblika študija mi je zelo spremenila način življenja, poleg vsega ostalega sem pridobila zelo veliko na samodisciplini.

11) Če bi imela čarobno paličico – kaj bi spremenila: a) svetu, b) v svoji neposredni okolici, c) v sebi
Če bi imela čarobno paličico bi v svetu zaustavila nasilje v družinah, nasilje na ulici, vojne.
V svoji neposredni okolici pa hinavščino, ljubosumje. Tega resnično ne maram.
Pri sebi ne bi spremenila prav nič, kajti sem se našla. Želim pa vse nadgrajevati in nikar obstati, stagnirati.

14) O čem si želiš pripovedovati svojim vnukom?
Želela bi jim pripovedovati o njihovih koreninah, mojemu pradedku, mojih starih starših in starših, o meni in njihovemu dedku, o najini ljubezni.

15) Kaj ti je največja neznanka v življenju?
Največja neznanka je in bo ostala misel, kaj se skriva nad nami, kje je bila moja duša pred tem življenjem in kje bo po tem življenju. Kdo v resnici smo, zakaj smo tukaj in čemu takšne in drugačne življenjske preizkušnje.

Bil je četrtek in na vrsti so bili Prosti spisi. Če ne bi bili, bi še kar klepetali. Bova. Na Resevni. Z Brjavom in HerrCom. Tako sva določili. Fanta nimata kaj pripominjati. Dva rakca proti dvema rakicama? Lahko…, če bosta prišla do besede…

Pripis: Povzemanje intervjuja ali posameznih delov je dovoljeno samo s privoljenjem avtorice. Copyright © Lucija07