Milena Miklavčič: Mladina, Milka in Zemljarič

O svoji domovini sem v zadnjih tednih pogosto razmišljala. Zelo rada jo imam, veste. Pravzaprav ljubim vsak košček posebej, nenazadnje še zmeraj živim tam, kjer sem se rodila, ker se mi zdi, da bi mi manjkalo nekaj odločilnega, če ne bi vsak dan- vsaj enkrat- slišala biti zvonove v zvoniku cerkve Sv. Martina. Morda tudi zato nenehno kričim, opozarjam, pregovarjam, ljudje božji, ustavite se, tako ne gre več naprej, začnite razmišljati in ne nasedajte več dnevni politiki, ki vas vleče za nos in vas izprijeno izrablja za svoje stremuške cilje in potrebe.

Kar nam ne spijejo krvi politiki, to počnejo v njihovem imenu- uradniki. Le-ti nas imajo za teličke, držijo nas za vrat s takšno močjo, da kmalu ne bo več moč niti dihati. Še iz mrličev poskušajo iztisniti nemogoče, če, seveda, lahko o zlih namenih sodimo po številu zahtev za plačilo davkov na nepremičnine, ki so jih razposlali tudi umrlim.

Uganka mi je, pa kaj, za vraga, se gredo uradniki?! Mar res živijo daleč stran od realnega sveta in njegovih vsakdanjih problemov? …več (piše Milena Miklavčič)