Škofjeloški pasijon – predstava za vsakogar

(Piše: Lucija Hrastar) Za Škofjeloški pasijon sem prvič slišala v srednji šoli, pri književnosti. Najbolj se mi je v spomin vtisnil podatek, da ga uprizarjajo le vsakih nekaj let. Nekam v možgane sem si takrat z drobnim tiskom napravila zaznamek, da si moram obvezno ogledati to čudo, prvič ko ga spet uprizorijo. Da ne bo treba čakati naslednjih Bog-ve-koliko let.

Ko sem zasledila, da je letos tisto leto, ko si bo v postnem in velikonočnem času spet mogoče ogledati Škofjeloški pasijon, sem šla najprej raziskovat. Predvsem, ali se ogled res splača.

Ugotovila sem, da je to pravzaprav najstarejše dramsko besedilo v našem jeziku in že s tega vidika vredno ogleda. Da se uprizoritev odvija v obliki procesije, ki se vije skozi stari del Škofje Loke in se na vsakem od štirih prizorišč ustavi, da odigra prizor. Pa da so boljše večerne predstave, z začetkom ob 20:00, saj je vzdušje bolj pristno zaradi bakel, prepletanja svetlobe in senc … Dokončno me je prepričal prijatelj, doma iz Loke, ki mi je na moje tisoč in eno vprašanje odgovoril: »S Pasijonom je takole. Ni to spektakel, kot je rock koncert pred 10.000 ljudmi. Je pa definitivno vredno ogleda in ja, je po svoje veličastno. Sploh zvečer. Stvar dejansko ohromi Loko in jo prestavi v nek drug čas.«

Ob vsem poizvedovanju sem (kako tipično!) spregledala ravno najbolj pomembno priporočilo s spletne strani predstave : Vsem obiskovalcem predstav priporočamo, da se toplo oblečete in obujete. In če bi poslušala njihov nasvet, bi verjetno med predstavo več pozornosti namenjala vsebini in malo manj svojim ledenim nogam.

Pa vendar – še tako nezbran gledalec, kot sem bila tisti večer jaz, lahko v pasijonu najde nekaj za svojo dušo. Mene je še posebej nagovorila smrt: »Ah, vi grešniki, skuste vaše oči odpret ter premislite, kar živi, more enkrat umret!« Verjetno ni naključje, da temu sledi ravno prizor z dušo, ki je pristala v peklu, ki ji hudiči ne dajo miru niti za trenutek …

Bolje bo, če vam pasijona ne hvalim preveč, saj manj pričakuješ, bolj si presenečen. Presenečen nad tem, kakšen tekst, večinoma v verzih, je že leta 1721 znal napisati preprost kapucinski pater, nad tem, kako dodelani in usklajeni so kostumi in maske, nad tem, kako igralci obvladajo konje in se zraven niti malo ne zmotijo v tekstu in končno tudi nad tem, kako prepričljivi znajo biti amaterski igralci.

Ob vračanju s prizorišča proti avtomobilu sva z našim kaplanom premlevala vsebino. Pripomnil je, da bi Škofjeloškemu pasijonu marsikdo (prav tako kot Gibsonovemu filmu) lahko očital pretirano prikazovanje nasilja.

Toda, naj se sliši še tako čudno, prav v tem je ves smisel vsakega pasijona – da nas spomni na vse grozote, ki jih je Jezus trpel brez pritoževanja, čeprav ni bil čisto nič kriv, nam potrka na vest za vsakič, ko sami obupujemo nad svojimi »križi« in nas opogumljajoče spomni, da se z velikim petkom, s smrtjo, pravo življenje šele začne. Vsaj po krščanskem prepričanju.

Za tisti del publike, ki ne veruje, pa Škofjeloški pasijon prinaša toliko kulturnih užitkov, da si ga je enostavno treba vsaj enkrat ogledati. Zato prav vsem toplo priporočam ogled te predstave na prostem (za katero se obvezno toplo oblecite). Če ne letos, pa naslednjič – naslednjo uprizoritev napovedujejo leta 2015.

Veselo veliko noč vsem!

Lucija Hrastar

(Lucija Hrastar je študentka novinarstva na Fakulteti za družbene vede, blogerka in gostujoča komentatorka na Drugem svetu)