Zvečer postane ljubljanska železniška postaja mesto duhov

Prazni prostori, le tu in tam kakšen brezdomec, ki leži na klopi, zaprta vrata čakalnice, v kateri ne gori luč, delavci, ki ostro sledijo predpisani birokraciji, tišina, ki jo tu in tam zmoti ropot prihajajočega vlaka. Ne, to ni uvod v kakšno poceni grozljivko, to je realno stanje ljubljanske železniške postaje po 22. uri zvečer. Danilo Kozoderc je spremil prijatelja na vlak za München. Dobil je občutek, da hodi po mestu duhov. Je to realna slika železnic, če upoštevamo načelo, da se kvaliteta podjetja vidi na periferiji?