Moje trpljenje ali kako sovražim in obenem obožujem tek

Tek in jaz – dva popolnoma različna pojma, ki nikakor nista šla skupaj. Od nekdaj. Če se vrnem v čase, ko sem še bil brezskrben otrok, nato pa se moral vdati kruti usodi, ki je pomenila konec spanja dokler ti pač paše, kruta prebujanja in pričetek obiskovanja šolskih klopi, sem vedno imel rad telovadbo. Okej, tisti gimnastični del niti ne, ker sem bil rahel štor, milo rečeno (moja skakanja čez kozo bi lahko verjetno uprizorili v kakšni komediji, ki bi bila pravi hit), toda vse ostalo sem z navdušenjem pričakoval, teden za tednom. Telovadba je bila najljubši predmet.

Igranje med dvema ognjema, nogomet, košarka, rokomet, tenis: vseh teh “športov” sem se udeleževal z navdušenjem, tako v šoli kot v prostem času s prijatelji. Rad sem se gibal, toda le ena stvar mi je predstavljala nočno moro in pravo mučenje – tek. Naj bo v osnovni ali srednji šoli, vsakič, ko je bil na sporedu tek, bi se najraje razjokal. No, tek na 60 metrov za namene testiranj je bil še zabaven, tisti na 600 metrov (ali Cooperjev test) pa vse prej kot to. Vsakič, ko se je približeval tisti čas v letu, ko so bila na vrsti testiranja in s tem povezan tek na “dolge proge”, se je moja dobra volja spremenila v slabo. In ja, tek na 600 metrov je zame bil tek na dolge proge, komaj sem ga zmogel in vedno sem bil zadnji. Priznam.

Kot sem že na kratko omenil, sem pred tremi leti nenadoma pričel s tekom. Spoznal sem … več (piše Robert Fras)