Davek na nestarševstvo – zakaj pa ne?
Pretekle dni je bilo zanimivo spremljati rušilni tsunami, ki ga je ponovno sprožil finančni minister Križanič. Ni še dobro zaprl ust po izreku znamenitega stavka o večjih davkih za tiste, ki nimajo otrok, pa so se nanj že vsuli ogorčeni komentarji na blogih in spletnih forumih, sindikalist Semolič pa je po televiziji še isto uro razlagal, zakaj temu odločno nasprotuje. Ubogi minister se je seveda nemudoma povlekel in ukrep je umrl, še preden je bil dodobra izrečen, kaj šele preučen ali vsaj obravnavan. Vendar, bolj kot vprašanje (ne)smiselnosti uvedbe »davka na nestarševstvo« (mimogrede, minister je pri tem povzemal zgolj švedsko prakso, po kateri se sicer radi zgledujemo), preseneča nenavadno hiter in kategorično negativen odziv javnosti, sindikatov, politikov. Odločitev je bila vsem jasna hitreje, kot traja povprečen razmislek o izbiri dnevnega kosila.
Jasno, na prvi pogled se zdi predlog nesprejemljiv, diskriminatoren do odraslih brez otrok, krut do tistih, ki bi si jih želeli pa jih ne morejo imeti. Vendar, a niso navsezadnje takole čez roko nesprejemljivi praktično vsi predlogi, ki se zadnje dni omenjajo v okviru ukrepov strukturnih reform našega družbeno-socialnega sistema? Podaljšanje delovne dobe? Nesprejemljivo. Starejši naj gredo v zasluženi pokoj, mlajši naj dobijo delovna mesta. Manj dopustniških dni? Seveda, še več dela, izčrpavanja, izmozgavanja, še manj časa za počitek, družino, otroke. Davek na nepremičnine? Nedvomen korak nazaj pri reševanju stanovanjskega vprašanja mladih družin …
Seveda, Slovenci ne bi sprejeli nič od tega. Še najraje bi živeli v socialistični pravljici, kjer je imel vsak službo (če že ne dela), bil ob treh popoldne doma, užival proste sobote, nedelje in praznike. Res nam je lahko hudo, da se je ta Indija Koromandija čez noč sesula v prah.
Ampak med strokovnjaki ni razhajanj v prepričanju, da se bo ob ohranjanju sedanjega socialnega sistema v prah sesul tudi »socialistični-kapitalizem«, ki ga prakticiramo od osamosvojitve naprej. Jasno, lepo je živeti brez davka na hišo in vikend ter s čim več dopustniškimi dnevi z »možgani na off« na hrvaški obali. Vendar, dragi Slovenci, ta sistem ni vzdržen, vsaj pri trenutni demografski sliki ne. Rojstev je premalo, starostna doba se daljša in že čez nekaj let bomo imeli enega upokojenca na delovno aktivnega prebivalca. Verjetno ni potrebno imeti doktorata iz ekonomije za ugotovitev, da takšno stanje vodi v socialni in družbeni kolaps.
Slovenci moramo torej poiskati rešitev za dva problema: kako napolniti državno blagajno za vzdrževanje sistema, ki omogoča še sprejemljivo kvaliteto življenja, in kako preprečiti staranje družbe oziroma vzpodbuditi rojevanje otrok, da bo mlada delovna sila ustvarjala presežek za naše penzije.
In če malo premislite, kateri od ukrepov, ki se pojavljajo v debatah, najbolje rešuje obe zagati? Rekel bi, da tisti, ki je doživel najhujšo a priori zavrnitev, brez možnosti ugovora. Obdavčitev nepremičnin je zgolj še en davek, manj dopusta in podaljšanje delovne dobe delujeta celo nestimulativno na rojevanje otrok, obenem pa destimulirata sproščanje delovnih mest za mlade. Dve muhi na en mah ubija zgolj davek za nestarševstvo.
Ampak njegova uvedba je vendar diskriminatorna in nepoštena! Seveda, prav tako kot je diskriminatorno in nepošteno, da višje davke plačujejo tisti z višjimi dohodki – torej družbeno sposobnejši ljudje, prav tako, kot bi bilo diskriminatorno in nepošteno, da bi v davčno blagajno enako vsoto prispevala delavec s 500 in manager z 50.000 evri »colnge«. Skratka, navedite mi en sam davek, ki ni diskriminatoren in nepošten vsaj do dela prebivalstva! Morda je takšen edino davek na neumnost.
Kaj hočemo, davki so pač diskriminatorna in nepoštena zadeva. Zatorej, če naše težave rešuje takšen, ki hkrati vzpodbuja rojstvo otrok, vzgojo prihodnosti naše družbe, našega naroda, takoj dobi moj podpis. Pa čeprav že vrsto let izpolnjujem pogoje, da bi doletel tudi mene. Navsezadnje moram skrbeti samo zase in raje na svoja pleča prevzamem breme, ki bi sicer zadelo tudi brata z dekletom – študentko in njuno enomesečno hčerko. Bi vi ravnali drugače? Za to ne potrebujete brata, zgolj čisto srce in oko za takšne primere vsepovsod okrog vas. Ko boste to dojeli, boste davku na (ne)starševstvo morda ponudili drugo priložnost.
Rok Čakš
Sodelujte v naši anketi o strukturnih ukrepih – levi stolpec