Povprečen Slovenec in njegova država

Včeraj je minilo 79 let od konca poletnih olimpijskih iger v Berlinu. Šlo je za zadnje olimpijske igre pred vojnim zatišjem in igre, ki jih je zaznamoval temnopolti Jesse Owens. Temnopolti atlet, ki je na igrah osvojil kar štiri zlate olimpijske medalje, je namreč ovrgel teorijo o superiornosti arijske rase, ki se je bohotila že šest let pred uradnim začetkom druge svetovne vojne. Pozneje je o tem, kako prazna je navidezna slava, pogosto govoril:

“Ko sem se vrnil iz Berlina, so me vsi trepljali, vsi so se želeli z mano rokovati in družiti, nihče pa mi ni ponudil službe,” je potožil. “Bil sem eden od najslavnejših ljudi na svetu, a sem kmalu ugotovil, kako prazna je slava in kako hitro jo lahko drugi izkoristijo v svoj prid,” je zapisal v spominih.

Besede, ki jih je izrekel pred malodane tričetrt stoletja, so me bridko spomnile na našo lastno- zelo slovensko usodo. Ob osamosvojitvi smo bili eden najbolj slavnih narodov v Evropi. Po  začetnih zadregah, ko nihče ni točno vedel, kaj z nami in našo osamosvojitvijo početi, so nam ploskali in nas trepljali po ramenih, mi pa smo se hvalili, da bomo na starem klusetu, s katerega še zmeraj nismo razjahali, osvojili nebesa in postali druga Švica. Žal se na tem mestu vsakršna podobnost z Jesse Owensom konča, kajti nam je slava zameglila razum do te mere, da še danes, po 25 letih odlepitve od Jugo-socializma ne vemo točno, ne kdo smo, ne kaj bi radi.

Znani smo po tem, da prednjačimo in zmagujemo zlasti v ekstremnih športih. Da pa ne bi prišli iz vaje, domala vsak dan, vsak trenutek kopljemo jamo in prepad pod lastnimi nogami, saj postaja prepad med tem, kar smo Slovenci zasebno- za domačimi vrati in med tem, kar dopuščamo in odobravamo v imenu države, vedno večji in vedno bolj boleč. …več (piše Milena Miklavčič)