Dobrodošli begunci, toda…

Vsi smo zagovorniki dobordelnosti in pomoči tujcem do trenutka, ko se ne počutimo ogrožene, da bi bilo lahko toliko migrantov, da bi postali Slovenci tujci na lastni zemlji. V resnici nihče od nas ni pripravljen s tujcem deliti več, kot je nujno potrebno. Ko se nekdo od odrugod preseli v naš kraj, našo ulico ali vas ga takoj označimo za ”tujca” ali prišleka, čeprav je morda živel v sosednjem mestu ali le nekaj deset kilometrov stran.

Reakcija ki se je zgodila in se dogaja ob trenutnem migracijskem valu je izraz strahu, ki meji na moralno paniko. Racionalno vemo, da moramo pomagati, na čustveni ravni pa se počutimo prestrašene in ogrožene, ker se v podzavesti sprašujemo, kaj to pomeni za naše navade, za naš vsakdan, za prihodnost… strah nas je, ker ne vemo kaj se dogaja in strah nas je, ker to ni virtualno dogajanje nekje na neki oddaljeni italijanski obali, tam pri Afriki, ampak tujci iz druge celine dobesedno hodijo po naših poljih, gozdovih in med našimi domovi …več (piše Aljoša Vodopivec)