Veste kaj mi ni všeč pri vsej tej novinarski sceni? Da se novice ustvarjajo zaradi medijev in ne obratno – nič več mediji ne popisujejo dogodkov. Ampak jih ustvarjajo. In to me živcira.
Da mora biti stran v rubriki “kultura” zapolnjena, tudi če se ni zgodilo nič pametnega kulturnega. Da morajo biti polne strani športa še kadar je najbolj zabavna stvar 37. mesto (od 40 udeležencev) amaterskega plesnega društva na tekmovanju v akrobatskem rokenrolu. Pa o politiki je seveda treba govoriti, tudi če vsi poslanci tolčejo kolektivca – pač pišemo o tem.

Na jetra mi gre to, da je treba USTVARJATI novice. Klinc pa ustvarjanje novic! Stvari se pišejo, ko pridejo do tebe, ko jih najdeš, ko se zgodijo. In če ni novic, jih pač ni, pač ne bomo pisali.

Ampak žal, to je ta kapitalistična fora, da se kupuje, ke/ar je proizvedeno. Namesto da se (logično) proizvaja tisto kar bi v resnici potrebovali. In to je ta kapitalistična fora, da časopis pač MORA iziti, čeprav nimamo nič pametnega zapisati vanj. Ker če ne, bo cel kup ljudi brez službe –> brez plač –> brez kosila in brez gat … In tako Delo izide na XY straneh in Dnevnik traja XY minut. Vsak dan. Brez izjeme. Kot da je vsak dan ista količina novic, ki so zanimive.
Kako neumno!

Ja, itaq, pluvam v lastno skledo … Samo, a ne bi bilo fino, da bi bil kdaj pa kdaj Dnevnik malo krajši ali Delo malo tanjše, nam pa ne bi bilo treba brati/gledati vseh nepomembnih kislih kumaric, ki jih uštulijo samo, da zadostijo standardom?

Zato mi je bloganje tako všeč. Ker lahko pišem takrat, ko mi nekaj pade v glavo, ne pa vsak torek ob sedmih zvečer. In ni se mi treba praskati po glavi, češ, zdaj pa že cel teden nisem nič napisala in “hmmm, o čem naj pišem?” … Če ni o čem, pač nič ne napišem! Komu mar?

Lucija Hrastar