Sindrom majhnosti Slovencev: Zakaj smo Slovenci »majhni« tudi v načinu razmišljanja?
Kot študent v Barceloni sem imel priložnost spoznavati ostale študente iz najrazličnejših držav po Evropi pa tudi drugih predelov sveta (največ predvsem iz Južne Amerike). Ko sem jim povedal, da prihajam iz Slovenije, jih je bila večina navdušenih, saj sem bil prvi Slovenec v njihovi zbirki poznanstev mednarodnih študentov. Včasih sem se počutil, kot da bi prihajal iz kakšne eksotične države, kjer prebivalci počasi izumirajo, in sem zato kot predstavnik te izumirajoče vrste izredno zanimiv za Zahodnjake. Ta občutek se je še krepil, ko me je kdo prosil, naj nekaj povem v svojem maternem jeziku, in ko sem moral razlagati, da imamo Slovenci svoj jezik, ki še zdaleč ni enak ruščini, ampak ima z njo samo nekaj podobnosti. No, ampak da jim ne bom delal krivice, večina od njih je že slišala za Slovenijo, približno vedo, kje se nahaja, in poznajo glavno mesto Ljubljano. Nekateri pa celo vedo, da smo vstopili v evroobmočje.
Dejstvo je, da je Slovenija zelo majhna država. Dovolj zgovoren je že podatek, da ima samo Barcelona (pa so še večja mesta v Evropi) skoraj toliko prebivalcev kot celotna Slovenija (mislim, da okrog 1,7 milijona). Zato nastane izredno zanimiva situacija, ko spoznaš nekoga iz Ciudad de Mexica in mu poskušaš razložiti, da ima celotna država več kot desetkrat manj prebivalcev kot mesto, v katerem živi. Ampak namesto da bi bili Slovenci ponosni na svojo majhnost, nas ta muči. Sprašujemo se, kako je možno, da npr. nekdo iz Nemčije ne ve skoraj nič o Sloveniji, ko pa smo tako hitro razvijajoča se država in pomemben del EU. Ampak, če malo obrnemo sliko ¬– čeprav se nam na prvi pogled zdi, da vemo kar nekaj o Nemčiji, nas večina nima pojma o njihovih zveznih državah, pa čeprav ima kar nekaj od njih (če ne celo večina) več prebivalcev od Slovenije.
Slovenci smo že od nekdaj bili del nekakšne večje skupnosti (Avstro-Ogrska, Jugoslavija) in vedno smo imeli težnjo po samostojnosti v tej skupnosti. Ko nam je končno uspelo doseči samostojnost, pa se mi zdi, da smo se kar naenkrat znašli v nekakšni krizi identitete. Sedaj smo spet del neke večje grupacije, in sicer Evropske unije, razlika pa je v tem, da smo sedaj zadnji v mestu, medtem ko smo bili prej prvi na vasi. In to nas jezi, žre. Hočemo biti podobni večjim državam, hočemo, da nas prepoznajo. Hočemo, da bi vsakdo na svetu vedel, kje je Slovenija. Kajti mi to vemo, kajne? Če nas kdo zamenja s Slovaško, nam gredo lasje pokonci, saj ne moremo verjeti, da so lahko tako neumni?!
Morda se ta »sindrom majhnosti« odraža v zafrustriranosti, veliki stopnji depresije, alkoholizma in ne nazadnje tudi samomorov. Morda postajamo paranoični, da nas bodo večje in močnejše države postopoma »požrle«. Morda. No, malo pretiravam, ampak vsekakor je nekaj na tem.
Zanimiva pa je še ena značilnost, ki kaže na to, da je naše razmišljanje še vedno provincialno in drugačno od razvitega sveta. V pogovoru s tujci namreč večkrat naletim na vprašanje, kje bi rad delal po koncu študija. To me kar nekako preseneti, saj prej nisem razmišljal o tem, da bi delal kje drugje kot v Sloveniji; to se mi je zdelo samoumevno. Na Zahodu mlajša generacija ne razmišlja več o svoji prihodnosti samo v okviru svoje države. Pri nas pa se mi zdi, da je to še vedno tabu tema. Če namreč zapustiš svoj rojstni kraj, svojo državo, si kot nekakšen izdajalec, ki ne čuti nikakršne pripadnosti svoji domovini.
Šele ko imaš možnost bolj »od zunaj« razmišljati o stvareh, ki so del tvoje identitete, dobiš o njih malo bolj realno sliko. Čeprav je Slovenija res ena od najbolj gospodarsko razvijajočih se novih članic EU (čeprav delavci tega ne občutijo na lastni koži, ampak to je že druga zgodba), je naša mentaliteta še prekleto nazadnjaška. Bodimo raje ponosni na to, da živimo v lepi, raznoliki deželi in se ne ukvarjajmo toliko s tem, kaj si drugi mislijo o nas!
Marko Šuster