Deset let od smrti Janeza Drnovška, velikega državnika

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije.

Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt.

Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi … več (piše: Jože P. Damijan).