Sej bo?!?

Priznam, nikdar nisem bila kaj prida tolažnik, kadar je kdo ob meni žalosten. V takšnih okoliščinah sem vedno nekoliko štorasta. Saj ne, da ne bi čutila s človekom. Ampak nekako se mi pozna, da sem odraščala v družini, kjer so šibke točke nekaj slabega. Ali pa le nimam primerno oblikovane rame, da bi se človek na njej lahko udobno razjokal, kaj pa vem.

A kljub temu glede tolaženja vem eno stvar: da se ljudi ne tolaži s frazo »Sej bo«. Ker je sprana in poceni. Nedomiselna in brezbarvna. In predvsem neresnična. Razen če spet česa ne razumem in gre pri teh dveh besedah za nekakšen starodaven urok, ki stvari v hipu postavi na svoje mesto?

»Sej bo!« – pif – in avto ni več obtolčen. »sej bo« – pif – in stric je spet zdrav. »Sej bo!« – pif – in parček je spet skupaj, srečen kar se da. »sej bo« – pif – in prijateljica je spet živa. …

Ja, po moje res!

Če smo žalostni nas običajno boli neka konkretna stvar. In laž je, če ti kdo za to konkretno stvar reče »Sej bo«. Ker  ne       bo. In prav to je razlog, da si žalosten! Če mi kdo reče »Sej bo« se vedno vprašam ali nemara ve kakšno stvar, ki je jaz ne, ali zgolj ni do potankosti razumel tega, kar sem mu pravkar povedala.

Tolažiš lahko tako, da opogumljaš. Da obrneš stvari na svetlo stran. Da se pošališ (trenutku in osebi primerno, seveda). In (sploh ženske) tako da si preprosto tam in poslušaš.

»Sej bo« ni nič od tega.

Morda bo kdo rekel, da je ta meni neljubi »sej bo« le skrajšana verzija tistega »Vse bo še dobro«. Well, why don’t you say so, than!? Pa tako povej! Vse bo še dobro, ja, na koncu vedno je. In saj verjetno tudi tolaženi to nekje v sebi dobro ve.

Pa tudi če ne ve, močno dvomim, da mu bo to postalo jasno, če mu rečeš »sej bo.«

Lucija Hrastar