Moja žena je hladna kot led in mi ne da

Milena Miklavčič se je iz več razlogov odločila razpisati o temi, ki razburja številne predstavnike močnejšega spola. Sama različne zgodbe posluša že dve desetletji, zdaj pa je svoja opažanja utemeljila v več kot ducat točkah, ki bodo morda kateremu izmed bralcev dale misliti in mora celo odpraviti težavo. 

Za tokratno pisanje sem se odločila zaradi več razlogov:

*Branko Kastelic je v svojem zadnjem blogu na SIOLu pisal o tem, da se ženskam zdijo moški vedno bolj dolgočasni

*v soboto sem kupovala odejo, pa mi je prodajalka dejala, da v zadnjih letih prodajo neprimerno več enoposteljnih kot dvoposteljnih

*dopisovanje z eno od žensk, ki ji je partner nasadil rogove.

1.

V letih, ko sem pisala blog kot anonimna oseba sem- bolj ali manj pogosto-tudi sama dobivala sporočila v stilu:«Moja žena je hladna kot led in mi ne da.« Kar je največkrat pomenilo, naj bom vsaj jaz tako dobra in usmiljena duša, da bom razumela »stisko« in naredila kaj v zaželeno smer, da pošiljatelja sporočila odrešim krivičnih in nepoštenih muk. Pa bi me, morda, še kdaj premagala samaritanska skušnjava, če se ne bi, po neki sitni in zoprni poklicni deformiranosti, vsakič vprašala, pa zakaj, za vraga, bi morala biti prav jaz »odrešiteljica ubogih moških«?

Nenazadnje: vsem, ki še ne vedo, kaj doleti tiste ženske, ki v določenem trenutku slabosti vseeno reagirajo tako kot moški od njih pričakujejo, pa v poduk naslednja zgodba(zgodila se je okoli leta 1924). Je pa iz knjige, ki bo, predvidoma, izšla jeseni:

Ko je že malce starejša in zelo verna gospodična prišla služit k nekemu kmetu, se je kmalu zgodilo, da je ta ostal »na suhem«, ker je žena hudo zbolela. Seveda se je možak znašel. Stopil je k dekli, ga potegnil ven in zajokal:

»Marjene, daj, poglej ga, kako je zatekel. Če se me ne boš usmilila, bo zatečen še bolj in ti boš kriva, če bom zato umrl.«

Dekla je bila nekaj dni čisto preč od strahu. Vsak večer je molila za gospodarjevo zdravje, da bi se mu tisto one  spet povrnilo v normalno stanje. Toda nič ni pomagalo. Gospodar se je vračal k njej in vsakič je bilo huje.

Nekje globoko v srcu se je Marjenetu zdelo, da bo naredila dobro delo, če bo odrešila gospodarja strašnih muk, in se mu je vdala. Kako je bila vesela, ko je videla, da je tisti »one« spet lepo »manirlih« bingljal in bil po njeni zaslugi videti čisto nenevaren.

In zato si ni mogla kaj, da se ne bi naslednjič pohvalila s svojim dobrim delom tudi pri spovedi …

Na žalost spovednik za takšne »stopnice v nebesa« ni imel nobenega pravega posluha. O Marjenetovem grehu je potem v nedeljo pri glavni maši grmel s prižnice in javno sramotil žirovske prešuštnice …

2.

V tej isti knjigi opisujem tudi življenje deda Luke, ki je bil zelo zanimiv človek, v svojem času nekakšen vaški posebnež. Znan je bil tudi po tem, da je zelo rad imel ženske in o njem še danes kroži brez števila zgodb. Imel je navado, da je druge ženske nagovarjal v nekakšnem pesniškem jeziku, in kot mi je znano iz pripovedovanj, so ga zmeraj razumele, s kakšnimi nameni je potrkal na njihova vrata.

Žensko, za katero je menil, da ga bo uslišala, je nagovoril:«Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.«

Kar je, z drugimi besedami, pomenilo, da je sicer poročen, da ima ženo, a kaj, ko se le-ta na smrt boji nove nosečnosti in zato ga vsakič, ko ji pride blizu, odrine. Ker pa je bil- tako pravijo-dober v postelji, pa tudi ne preveč skopuški po naravi, so ga ženske imele rade in se niso branile njegove družbe…

3.

V zadnjem tednu sem se večkrat pogovarjala z Marijo(izmišljeno ime). Po ločitvi, ki ni bila ravno prijazna, si je po tistem, ko se je čustveno opomogla, želela najti moškega, ki bi ji nudil vsaj malo ljubezni, nežnosti in pozornosti. Na enem od portalov je naletela na Njega, in njuno kasnejše druženje se je pričelo prav na podlagi njegovega pritoževanja: :«Moja žena je hladna kot led in mi ne da.«

V Mariji se je prebudilo sočutje, nekakšna materinska zaščitniška ljubezen in še prej, preden sta se spoznala v živo, je sama pri sebi sklenila, da bo, če se srečata in si bosta všeč, kar se nje tiče- vse drugače.

Že njuna »prva kava« je bila ena sama polomija, saj je bilo Njemu hudičevo malo mar za Marijo, šlo mu je le za žensko, v katero bi se dal dol- in nič drugega.

Žal je naneslo, da je bil Mariji, še danes ne ve po kakšnem čudežu, všeč. Beseda je dala besedo in potem je On še več kot pol leta prihajal k njej, da mu je dokazovala, da ona pa le ni tako brezsrčno hladna kot led kot njegova žena.

»Če se danes ozrem nazaj, me je sram. Zelo sram,« pripoveduje Marija.

»Nikoli me ni vprašal, kako sem, kako živim, kaj počnem. Prišel je, se izpraznil, šel pod tuš ali še to ne, si navlekel hlače in – odšel. Ko sem imela rojstni dan, sem mu pripravila slavnostno večerjo. Vse, kar je bil sposoben reči, je bilo to, da njemu gredo rojstni dnevi na živce in da zato tudi meni ne bo voščil. Preslišala sem njegove surove in brezobzirne besede, četudi mi je šlo na jok. Žal sem se najinih srečanj že tako navadila, da nisem zdržala, če ga nisem videla vsaj enkrat tedensko. Da o tem, da sem na tak večer nenehno poslušala pikre na račun žensk, ne govorim. Imel je navado reči, da so babe itak prasice, in s tem je bila zanj vsakršna debata zaključena. Ko sem se nekoč z veliko muko odločila, da prebelim stanovanje, sem ga ob prvem obisku lepo prosila, naj ne kadi, ker sem oprala zavese. Od presenečenja je pozabil zapreti usta, potem pa me je s plosko dlanjo usekal čez usta. Preden je za seboj zaloputnil z vrati, mi je vrgel v obraz, da je še dovolj pičk, ki se mu ponujajo, da mu ni treba poslušati mojega jamranja. In je šel.«

4.

Enkrat lani sem pisala o Luciji.

»Kljub temu, da so me sodelavci imeli za žensko brez vsakršnih skrbi, sem globoko v duši trpela zaradi vedno večje odtujenosti, ki sem jo doživljala ob partnerju,« mi je pripovedovala.

Kako in zakaj se je vse skupaj začelo, ni vedela povedati.

»Spominjam se, da so mu šle na živce moje menstruacije. Pa sploh niso bile kaj posebnega, saj so trajale komaj nekaj dni. Še ko sva bila neporočena, me ves teden, ko je trajala krvavitev, ni nikoli obiskal. Če sem ga takrat poskušala objeti, se je obrnil stran, češ, naj ga ne dražim, ker sem itak »neuporabna«. Nekoč sem, zelo spontano, izbruhnila, da ga ne objemam samo zato, ker bi rada seksala ampak tudi zato, ker si želim nežnosti.

Kar tako se objemat je pa res brez zveze, me je zavrnil in se obrnil na drugo stran. To, da je vsak moj dotik razumel kot uvod v seks, me je pričelo vedno bolj motiti. Celo takrat, ko je do tega vendarle prišlo, sem se v sebi skrčila in otrpnila in to je, seveda, občutil. Njegovi očitki, da sem hladna do njega so se pričeli vrstiti, postajala sva si sovražna…Prvič me je prevaral po dvajsetih letih zakona. Ravno sem se vrnila iz toplic, kamor me je s seboj povabila tašča. Moževe besede so me zelo prizadele in dolgo časa sem potrebovala, da sem se spet postavila na noge. Droben obliž za mojo dušo so bile čenče, ki so mi prišle na uho: moževa ljubica se je svojim prijateljicam pričela pritoževati, da z Njim sploh ni več zadovoljna, saj ni sposoben izreči niti najmanjše nežnosti. Kaj šele jo pokazati…Takrat sem spoznala, da z menoj- četudi sem si to nenehno očitala- ni bilo nič narobe. Da je bil le on tisti, ki ni bil sposoben dajati ljubezni, kaj šele, jo sprejemati…«

 
5.

Amalija (rojena 1923 leta):«Včasih so bile hiše veliko bolj narazen kot danes. Tako se tudi do prvega soseda ni slišalo, kaj se dogaja. Če je bila gospodinja bolna, so se gospodar spozabili tudi pri nas, deklah.Vsak večer, ko sem vsa zmatrana prišla iz štale, sem ga našla ležečega v postelji. Kazal mi ga je in me milo prosil, da se uležem k njemu. Joj, kako sem se ga ustrašila! Žena je spala le nekaj korakov stran, čez vežo, temu pohotnežu za to ni bilo dosti mar! Če nočeš drugega, ga samo malo primi, mi je govo­ril … Tako se mi zdi, kot da bi se to zgodilo šele včeraj,« se je spominjala nekdanja dekla z ene mogočnejših žirovskih kmetij.

Včasih je bilo na Žirovskem veliko pijancev. Kozarček ali dva preveč sta pomagala, da je bila želja po breznanju še toliko večja.

Nekdaj tudi ni bilo misliti, da bi dva živela na koruzi. Takoj bi prišli žandarji in ju pregnali!

O prešuštnicah je šel glas približno takole: »Cel dan, mrha, dela, zvečer mora pa samo leži  in uživa…«

 
6.

Po podatkih, ki mi jih je uspelo zbrati, trdim, da naši predniki v času pred in tudi še po 2. svetovni vojni niso kaj prida pozornosti posvečali čistoči. Zlasti moški ne. Znano je, da so nekoč imeli zakonski možje v predalu nočne omarice priročen pipec s katerim so si zvečer, če se jim je zahotelo spolnosti, »odrezali« zlepljeno svinjarijo iz dlak in »sirčkov«, ki se jim je čez dan (ali več dni skupaj) nabrala v mednožju. Tega sicer niso storili zato, da bi prizanesli ženski, temveč zato, ker jih je ta nesnaga ovirala pri lastnem uživanju.

Odpor do čistoče je, žal, še zmeraj prisoten in veliko žensk raje dovoli, da jih partner etiketira kot »hladne«, ker se jim zdi to manjše zlo kot pa, da bi legle v posteljo s kroničnim sovražnikom mila in vode.

Osebno poznam moškega, ki se vsakič, ko ga žena prisili iti pod tuš – joka. Njegove pritožbe zaradi njene »surovosti«, dobesedno parajo ušesa in naključnemu poslušalcu bi se revež v dno duše zasmilil, če, seveda, ne bi vedel, za kaj gre.

Žal so nekaterim skrajno nehigienskim razvadam podvrženi tudi mlajši moški. O tem, kako je delati s takim, ki javno, ne da bi ga bilo sram, golta lasten smrkelj, ne bi govorila. Brrr, že ob misli na te osebke, obrača želodec. Pa ob nenehnem čohanju med nogami tudi. Roko na srce: hudičevo vseeno mi je, če se čoha na stranišču, kopalnici ali v postelji. Toda, lepo prosim, ne počnite tega v javnosti! Vsem na očeh…

Pa še nekaj bi dodala: po izdatnem obroku »muckov«, ki si jih iz nosu vnesete v usta, mi nikar ne trobite, da je vaša partnerica en sam led, ko vam jo uspe spraviti v posteljo. Marsikatera druga bi ob takih packih ne bila le led- ampak bi celo kronično bruhala….

 
7.

Brane Kastelic je na svojem blogu /SIOL/, o tem, da postajajo moški vedno bolj dolgočasni, med drugim,  zapisal (citiram):

»Pišoča britanska kolegica me je nedavno “pogrela” s trditvijo, da smo moški… dolgočasni. Navdih zanjo je dobila na večerji, na kateri so jo posedli med direktorja oglaševalske agencije in advokata. Prvi jo je “zabaval” s podrobnostmi sinove glasbene nadarjenosti, drugi s slavospevi o svoji ekipi v službi. Na poti domov je partnerja, ki je bil ves večer v glavnem tiho, vprašala, kako se je imel. Odgovoril ji je s pogledom. Tudi doma naj bi bil bolj tihe vrste.

Tudi v službi jo novinarski kolegi, ki so bili nekoč zgovorni in zabavni, zdaj dolgočasijo. Prepričana je, da raziskava o dolgočasnosti moških ni potrebna: ne pozna ženske, ki bi mislila, da moški niso dolgočasni.

V mešani družbi jim je najlepše, kadar so ženske in moški ločeni. Še kaj? O seveda: bolj mačo, ko so moški, bolj so dolgočasni, tako tisti, ki zaradi mačizma preveč govorijo (o sebi), ali pa so povsem tiho (o vsem). In – v mešani družbi so najbolj zabavni moški geji.

Ker sem o tem, že pisal, se bom “prepisal”.

Ste opazili? Otočanke heteroseksualnim rojakom, poleg mačizma, nenadoma najbolj zamerijo nezgovornost, ki jo enačijo z dolgočasnostjo, čeprav to, da ženske veliko več govorijo kot moški ni prav nič novega. Že dolgo velja – dokaza sicer še nisem zasledil – da povprečen moški na dan spregovori približno 2.000, povprečna ženska pa približno 7.000 besed.

Po pravici povedano tudi mene velika večina moških dolgočasi. Zakaj? Predvsem zato, ker me moški seksualno ne zanimajo. Po drugi strani sem tako kot velika večina moških, katerih dolgočasnost oziroma zabavnost v družbi in pogovoru je odvisna od tega – prihajajo “fakti bruti” – kako seksualno privlačna mu je ženska.

Z drugimi besedami: manj privlačna ko je, bolj dolgočasen se ji zdi moški. Pri sebi (in pri drugih moških) sem opazil tudi to, da sta zgovornost in zabavnost moškega v veliki meri odvisni od globine in vsebine ženskega dekolteja. Globji in polnejši je, manj dolgočasni smo. Od tod čudežni uspeh čudežnega nedrčka!

To, da se v pogovorih mešanih družb ne ujemamo, je prav tako zelo logično. Medtem ko moški vsakih osem sekund pomislimo na seks ženske menda vsakih 60 sekund pomislite na nakupovanje.

Tudi mene velika večina moških pogovorov dolgočasi, posebej, kadar so omejeni na šport in zastarele seks podvige, ki z leti, delno tudi zato, ker jih je vse manj, pridobivajo veličino.

Dolgočasi me tudi velika večina ženskih pogovorov o modi in cunjah, dietah in kozmetiki, o nenavzočih ženskah, o slavnih ženskah in moških. Zaradi Seksa in mesta pa so res postali zanimivejši.

V resnici moški nismo nič bolj in nič manj dolgočasni ženskam, kot so ženske nam. Samo drugačni smo!

Celo naši možgani delujejo drugače (pravijo znanstveniki)! Poglejte samo v kopalnico – jaz imam v njej pet, šest reči, moja najdražja najmanj 30, od katerih jih veliko ne bi mogel identificirati.

Pomislite že na tisto glavno razliko, ki jo je dr. Marianne Legato ovekovečila v knjigi Zakaj se moški nikoli ne spomnijo, ženske pa nikoli ne pozabijo. Ali na to, da ženske na poročni dan mislijo, da se bo moški spremenil, pa se ne, moški pa, da se ženske ne bodo spremenile, pa se.

Že gospod Freud je potožil, da po tridesetih letih raziskovanja ženske duše ne zna oodgovoriti na vprašanje, kaj bi ženske zares rade (od moških). Pri moških je precej bolj jasno, kaj bi radi (od žensk).

To, kar me vse bolj moti, pa je, da lahko ženske zadnje čase udrihajo po moških po mili volji – v imenu enakopravnosti, moški pa s(m)o, kadar vračamo udarec hitro obtoženi, da smo šovinistični pujski. Je to samo še ena drugačnost? Upam!

8.

Poznam žensko, ki se je od partnerja ločila zaradi belih nogavic, ki jih ni snel niti takrat, ko je zlezel v posteljo. Vsakič, ko ga je videla, jo je popadel smeh. On je bil ob tem užaljen, ona pa se ni bila sposobna kontrolirati do te mere, da se ob pogledu nanj, ne bi smejala.

9.

Pravijo, da ženske potrebujejo veliko več lepih besed kot moški. Je to res? Sem in tja naletim na koga, ki bi si dal raje rezati jermene s hrbta kot pa da bi najdražji ustregel in ji, sem in tja, kaj zašepetal na uho.

Je potemtakem čudno, če si Ona prične izmišljati izgovore, da bi se mu tam, kjer bi moralo biti najlepše, na daleč izognila?

 
10.

Rozalija /rojena 1920 leta/:« Dedci so se znali spomagat, četudi so bile njihove žene bolne in oslabljene zaradi številnih porodov. Najbolj priročne za to so bile »slamnate vdove«. Njihovi možje so delali v rudnikih v Franciji, Ameriki ali pa so golcali in so se le redko vračali domov. Moj mož, na primer, je na Koroškem sekal drevesa in domov se je vračal le za velike praznike. Govorili so mi, da so se med potjo velikokrat ustavljali na Jesenicah in v Kranju, kjer so si postregli pri »radodarkah«. Nisem jim verjela, saj moj mož ni bil nikoli napačen: dajal mi je denar, priden je bil in tudi tepel me ni. Po veliki noči me je začelo tam doli neznosno srbeti. Nisem vedela, kaj mi je. Koža se mi je vnela vse do kolen in vsakič, ko sem šla na vodo, me je peklo, da sem se zjokala od bolečin. Vseeno sem stopila do našega župnika, njegov brat je bil zdravnik v Logatcu. Za to težavo se pa kar možu zahvalite,mi je rekel jezno. Sanjalo se mi ni, kaj je imel v mislih. Usedel se je za mizo in bratu napisal pismo, ki sem ga odnesla s seboj. Dobila sem nek prašek, s katerim sem se več tednov potresala, pa še ni bilo dobro. Naslednjič, ko je mož spet prišel na dopust, mu omenim, da sem od njega dobila picajzle. Vzel je gajžlo in me z njo namahal, da sem bila vsa krvava. Kljub mojemu stanju, se je takoj zvečer spet spravil name, a na srečo brez posledic. Je pa res, da se mi je od takrat naprej naravnost gnusil.«

11.

Žal se dogaja tudi to, da si posameznice izoblikujejo idealno podobo morebitnega partnerja. Zaradi tega nenehno živijo v nekem namišljenem svetu, ki ne prenese realnosti. Četudi je njihovo sopotnik človek na mestu, na njem vidijo le napake in nobene vrline….

 
11. a

Urška me je prosila, da dodam še njeno zgodbo:

»Z možem sva se ravno vselila v novo hišo, ki sva jo naredila skoraj brez vseh dolgov. Opremila sva sobe, le mansardo sva prepustila otrokoma, da sta iz nje naredila kotiček po svojih željah. Zdelo se mi je, da sem najbolj srečen človek na svetu.

Bilo je enkrat aprila, ko nam kolegica v službi pove, da smo vabljene na dekliščino. Na široko smo zazijale, saj nismo mogle verjeti lastnim ušesom, da se bo omožila. Bila je tiha in nikoli ni vzbujala pozornosti, tudi s fantom je še nismo videle. Potem pa nam le zaupa, da je svojega bodočega moža spoznala na enem od zmenkarskih portalov.

Bile smo radovedne in ni minil teden, ko smo se že vse »pasle« tam gori in druga drugo spodbujale ob branju številnih mailov, ki smo jih dobivale. Tudi mene je popadla prava mladostna razposajenost, zlasti še, ker so bili nekateri maili polni ljubeznivih besed, s katerimi je moj soprog nenehno šparal.

Naneslo je tako, da sva se z nekim Igorjem pričela dopisovati, in ne da bi vedela kdaj, sva se že menila za srečanje. Sprva sploh nisem nameravala iti. A so me kolegice silile in me gnjavile toliko časa, da sem se lepo oblekla in šla. Bilo je razburljivo kot da bi res šla na pravi zmenek. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar nisem pričakovala niti v najbolj drznih sanjah: ko sem zagledala Igorja pred seboj, sem v trenutku vedela, da je to moški, kakršen bi mi lahko bil všeč. Bil je športni tip, nasmejan, z nagajivim pogledom, dobre volje…tak kakršen je bil moj soprog le redkokdaj. Potem ko sva se usedla in ko sem, vsa nervozna, naročila sladoled, sem z grozo ugotovila, da se počasi zaljubljam. Pa sem ga v živo poznala le nekaj minut. Zadelo me je tako kot še nikoli poprej. Domov sem odtavala kot mesečna. Otroka sta skakala okoli mene, meneč, da sem zbolela, mož me je hotel objeti, a mu nisem dovolila. Brez večerje sem šla spat, pa do jutra nisem zatisnila očesa. Po eni strani sem imela strašno slabo vest, po drugi pa me je nosilo kot najbolj noro pubertetnico. Shajala sva se domala vsak dan. Na zmenke mi je prinašal rože, nenehno se je vrtel okoli mene, da se mi je zdelo, da sem središče njegovega sveta.

Med dopustom smo se, neke nedelje, z družino odpravili na Kofce.

Peš.

Enkrat sredi poti se mi je zazdelo, da slišim znani glas. Postalo mi je vroče in s strahom sem se pričela ozirati okoli sebe, misleč, da me zasleduje in da mi s svojim smehom želi povedati, da je blizu mene. Žal sem se zmotila…Sedel je malo više v strmini in okoli vratu je objemal neko rdečelasko, ki se je naslanjala nanj in ga božala po trebuhu. Še dobro, da sem se še pravočasno obrnila na drugo stran, da me ni opazil. A dan sem imela pokvarjen. Najraje bi se usedla kraj poti in se zjokala. Vse me je bolelo, zdelo se mi je, da sem na dobri poti, da umrem od vsega hudega. Naslednji dan se je spet oglasil, a nisem imela moči, da bi mu omenila, da sem ga videla. Pogovarjala sva se kot da bi bilo med nama vse lepo in prav. Shujšala sem za sedem kilogramov, kar pobiralo me je. Bolečine, ki sem jo občutila, nisem mogla deliti z nikomur. Enkrat septembra sem doživela drugi udarec. Pomotoma mi je poslal mail, ki je bil namenjen neki Stanki. V njem je podrobno opisoval njun vikend v Poreču, z vsemi nagajivimi podrobnostmi vred. To pismo me je do konca zlomilo. Za teden dni so me odpeljali v bolnišnico, kajti bila sem že tako dehidrirana, da so se zbali za moje življenje.

Pa še nisem odnehala.

Vsak dan, vsako minuto in vsako sekundo sem čakala na njegov telefonski klic in potem ko se je oglasil, sem vpijala sleherno besedo, ki jo je zašepetal na moje uho.

‘Ko se opomoreš, te povabim, da se nam pridružiš,’ mi je iznenada predlagal. Pojma nisem imela, kaj se mu je motalo po glavi.

‘Si se že kdaj ljubila v dvoje?’ je brez sramu nadaljeval.

Od presenečenja mi je zastal dih. Toliko moči sem še imela, da sem ugasnila telefon, potem pa sem iz omarice vzela torbico in v njej mrzlično poiskala škatlico s pomirjevali. Odvlekla sem se do stranišča in brez razmišljanja pogoltnila vse, kar je še bilo v njej. Na srečo me je še pravi čas našla snažilka, ki je zagnala paniko….zdravniki so mi izprali želodec.

Pozneje me je obiskala psihologinja, njej sem zaupala svojo skrivnost. Več kot leto dni sem obiskovala terapije in trpela. Šele v tistih mesecih sem spoznala, s kakšnim izjemnim Človekom sem poročena. Mož je, kljub resnici, ki sem mu jo z muko izdala, pokazal, da me ima še zmeraj  rad….Ozdravela pa še danes nisem…Moje misli velikokrat tavajo po svoje…spominjam se uric, ki sem jih z Igorjem preživela skupaj….Upam le, da bo čas prinesel ozdravljenje. Nihče drug kot le čas je moj zaveznik….«

11.b

Urškin citat:

»Noben sovražnik nas ne more tako prizadeti kot nas prizadenejo tisti, ki jih najbolj ljubimo.«

12.

Žal je že tako, da ima vsaka medalja dve plati. Tudi ta, že milijonkrat povedani in prav tolikokrat prežvečeni stavek: moja žena je hladna, usmilite se me.

Ničesar ne nastane samo od sebe, še najmanj pa »hlad.«

Zato bi bilo potrebno, da se vsaka, preden nasede na tovrstno jadikovanje, vpraša, zakaj je temu tako. In če bi ženske, ki želijo veljati kot rešiteljice »ubogih moških« to storile prej, preden se podajo v »reševanje«, bi bilo veliko veliko manj razočaranj in strtih src.

Prej ali slej ženska spozna, da se »zgodovina ponavlja« in da »volk sicer menja dlako, nravi pa nikoli«.

Marsikatera je v trenutku spoznanja že pregloboko zabredla v čustveno navezanost, tako da se potem- hočeš nočeš- tudi ob ljubimcu počasi spreminja v »spolno hladno«, če seveda ob tem moškem želi preživeti.

»Spolna hladnost« o kateri govorijo tisti moški, ki bi radi na svoje limanice pritegnili novo žrtev, ni nekaj,/naj še enkrat ponovim/ kar pride sama od sebe.

Ženske si jo pridobijo skozi bridke izkušnje, saj t. i. »hladnost« postane nekakšen aktivni odpor proti tistemu, ki bi samo jemal, a nič dajal.

Žal je tako, da ženske razmišljajo – bolj kot ne – s srcem.

Ne sicer vse, večina pa.

Nenehno tudi upajo, da bo »jutri drugače« in verjamejo, da imajo prav one /in nihče drug/ to moč, da lahko partnerja spremenijo. Še več: da ga /jih/ lahko s svojo ljubeznijo prepričajo, da morajo na življenje pričeti gledati drugače…

Milena Miklavčič