Kako naj otroci vedo, kako je bilo, če jim ne povemo?

13. Feb 2020 10:25

Kadar pridem med mlade, jim pripovedujem zgodbe iz mladosti njihovih (pra)prababic, ki so bile rojene pred letom 1960.

Pogosto me boli srce, ko po eni strani vidim, kako vedoželjni so, po drugi strani pa ne razumem, zakaj si nihče ne vzame časa, da bi jim preteklost predstavljal takšno, kot je v resnici bila.

Mlajši, kot so, bolj jim je zabavno, da so se v tistem času bolj poredko umivali. Če pa že, pa le ob sobotah, ko je mama zlila toplo vodo v škaf, otroci pa so se zdrenjali vanjo.

Pritegne jih tudi sam ”proces” pranja perila. Od namakanja, do žuljenja, do izplakovanja v bližnjem potoku. Z neke podružnične šole so mi z zamikom poslali risbice, ki so jih narisali po mojem odhodu: na njih pa je bilo perilo, ki se je sušilo v vetru, na vrtu. Zelo lepo!

Dojenčke se je zavijalo kot ”štručke”- s povoji, mame so uporabljale plenice iz blaga, le-te pa se je menjalo ”kakor kdaj” in ”kakor kje”. Malčki so večino prvih mesecev presedeli v ”stajcah”, se učili prvih korakov v ”hojcah”. Mame so bile pri otrocih komaj tri mesece, potem pa so se že morale vrniti nazaj v službo.

Pogosto se pogovarjamo tudi o odnosu do hrane nekoč in danes. Pri sindromu ”presitosti”, ki smo mu podlegli, pa, žal, močno dvomim, da tisto, kar povem, tudi razumejo. Komentirajo tudi v stilu:”Če nimajo za kruh, zakaj ne jedo potice?”

Če me pri pripovedovanju ne ”prekinejo” zgroženi pogledi učiteljice, spregovorim tudi o kaznih, ki so doletele izbirčneže…več (piše: Milena Miklavčič)

Oznake: , , ,
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]