Na življenjski poti nismo nikdar sami

Predvsem ko se ljudje znajdemo v hudih življenjskih preizkušnjah, pogosto dobimo občutek, da smo na tem svetu popolnoma sami, da nas nihče ne razume, se na nikogar ne moremo zanesti in da so nas vsi zapustili.

“Tudi naše oči so zelo pogosto zastrte, pokriva jih sloj vsega hudega in vseh razočaranj, kar smo pač v življenju doživeli in nas je prizadelo. Navadno je tako, da se pri tem tudi ustavimo in ne vidimo naprej. Zdi se, kot bi bilo v življenju res vse samo črno,” tovrstna občutenja opisuje Vonč.

Primerja jih z znanim evangelskim odlomkom, v katerem učenca, žalostna ob Jezusovi smrti na križu, potujeta v Emavs. V njunem obupu in umiku vidi nekakšen beg, ki ga spremlja občutek osamljenosti po tovrstnem tragičnem koncu njihovega učitelja.

“Tudi mi se ustavimo tudi na naši življenjski poti, v naši življenjski rasti. Tudi mi od križa v življenju raje bežimo, ali ga vsaj hočemo dati na stran … A kakorkoli gledamo, gredo vse te reči vselej z nami in za nami. Ne moremo se jih rešiti, ne moremo jih postaviti na stran,” razmišlja bloger.

Zato ne smemo pozabiti, da tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah nismo sami, z nami je tisti, ki je premagal trpljenje, zlo in smrt ter dejal: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).