Tisti, ki so odšli: Kariera po doktoratu

31. Maj 2018 09:22

O begu možganov iz Slovenije je v zadnjih letih slišati ogromno. Predstavljamo izpoved Tee Romih, doktorice nanotoksikologije, ki je odšla v tujino.

Na svoj predhodni prispevek dobim zanimiva odziva. Biolog, s katerim sva skupaj obiskovala fakulteto, mi – razočaran nad znanostjo, čeprav je tako doktorat kot postdoc opravil v Skandinaviji – prenese modri nasvet svojega mentorja: »Vedeti moraš, kdaj naj se nehaš zaletavati z glavo v zid.« Drugi, kemik, znanec še iz gimnazijskih časov, pa brez dlake na jeziku komentira, da sem šla delat karierni samomor. Ne morem mu oporekati. Edino, kar lahko naredim, je, da svojo zgodbo postavim v širšo perspektivo.

MOČ ZGODOVINSKEGA TRENUTKA

Za nas, ki smo življenje začenjali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zdelo, da nas čaka perspektivna pot. Kot bi nam zgodovinske okoliščine pred nogami razvijale rdečo preprogo. Padec berlinskega zidu, tektonski politični premiki po Evropi. Osamosvojitev Slovenije. Postsocialistični razvoj in gospodarska rast. Digitalna revolucija. Vstop Slovenije v Evropsko Unijo. Oblikovala se je slovenska različica razvpitih milenijcev.

Eden najbrž najpogostejših stavkov, ki jih je slišala moja generacija, je bil: »Uči se, da ti ne bo treba delati.«

Naši starši v svoje besede verjetno niso verjeli dobesedno; želeli so nam le vse najboljše. In mi smo jih poslušali. Leto 2006, ko sem se vpisala na dodiplomski študij, je bilo leto z največ vpisi na visokošolske programe v zgodovini samostojne Slovenije. Leta 2011, ko sem se vpisala na doktorski študij, ter leta 2012 je – vsaj na Univerzi v Ljubljani – enako veljalo za doktorske programe. Vsi ti mladi idealisti smo verjeli, da se bo naš trud obrestoval, da bo dosežena stopnja izobrazbe korelirala z zaposlitvenimi priložnostmi …več v nadaljevanju bloga

* simbolična slika

Oznake: , , , ,
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]