Vsak dan novo dno

V minulih dneh sem imela na obisku prijateljico Caroline z Nove Zelandije. Nenehno mi je sicer dopovedovala, v kako lepi deželi živim, a mi je med vrsticami tudi dala vedeti, da pa še ni naletela na državo, v kateri bi bilo tako malo domoljubja kot ravno pri nas. Ko sva si skupaj ogledali nekaj odlomkov iz državne proslave Dneva državnosti, si je v grozi zatiskala oči. Grotesknosti, ki sta jih želela Dragan Živadinov in Peter Mlakar s patetiko in nerazumljivo kozmologijo vsiliti gledalcem, so bile tudi zanjo ”too much”.  Scena se ji je zdela kot scenarij za kakšno ameriško grozljivko, vzdušje na proslavi pa prav takšno. Bili sva pozorni tudi na nekatera slišana besedila, ki niso imela ne repa ne glave: Od sebe se bom odtrgal in se bom dal navzven, sam sebe bom izničil, da bom tak, kot sem, vse presežen. Marijan Zlobec, upokojeni novinar Dela, je zapisal:” Ni Primorca, ki take pašte (beri: državne proslave) ne bi vrgel prašičem!”

Že po proslavi se, žal, tudi vidi, da nekaterim samostojnost nikoli ni bila opcija. Bojim se, da se Jože Pučnik obrača v grobu.

A to še ni vse, kar se je v teh najbolj žlahtnih in domoljubno obarvanih dneh dogajalo. Zgodila se je tudi žalitev brez primere: padlim žrtvam v osamosvojitveni vojni za Slovenijo je ministrstvo za notranje zadeve položilo venec, na katerem je bil žalni trak v barvi srbske zastave, na njem pa napis, ki si ga ministrstvo nikakor ne bi smelo privoščiti …več (piše: Milena Miklavčič)