Intervju z Alenko – Regrat

Pred časom sem naredila zanimiv intervju, z žensko zelo pozitivne narave. Alenka je umetnica, pesnica haikuja, polnozaposlena ter z energijo napolnjena ženska. Te dni smo jo v blogosferi zelo pogrešali, a ko se je vrnila nas je prijetno presenetila z celim spektrom svojih haikujev, fotografij. Od nje sem izvedela veliko zanimivega, poučnega. Vas zanima kaj mi je Alenka zaupala? Vabljeni k branju.

Vem, da so ti všeč vse rože. Pa vendar le – zakaj si izbrala regratov cvet?

Vstaja jutro.
Travnik razprši sonce
v cvete regrata.

Torej: moj blog naj prinaša svetlobo, sonce bralstvu in meni. Regrat je preprosta in zdravilna rastlina. Cvet je zame skoncentrirano sonce. Cvetni listki so kot žarki. Regratove lučke pa vidno nadaljujejo življenje, ko padalci letijo po zraku kdovekam. Shranjeno imam sliko, na kateri hčerka kot deklica piha v regratovo lučko med možem in menoj.

Regratova lučka name vedno deluje mehko, nežno, svetlo, a hkrati čvrsto, saj se upira sapam, ki bi jo rade odpihnile. Rada jih upihujem, tudi nagajivo, da se komu od bližnjih ujamejo v lase :). V zgodnjem otroštvu sem iz regratovih pecljev delala “uringelne”, t.j. uhane, in si jih nabešala za uhlje (pecelj “razdeliš” s prstom tako, da se “trakci” zavihajo navzgor). Z regratom sem torej povezana že dolgo.

2. Prej si pisala na Delovem blogu. Nato si prišla na eDnevnik, kaj te je pritegnilo?

Od 14. januarja 2006 sem bila blogerka na Delo.si. Blog se je imenoval Breza. Kot avtorica sem se vedno predstavljala kot Alenka, nikoli nisem imela nobenega vzdevka. Vedno sem želela biti to, kar sem. Med povezavami je bilo mogoče zvedeti tudi moj priimek in nekatere druge podatke o meni. Breza je vključevala “z” in “a”, torej začetnici mojega imena in priimka, pa še “e” po vrhu, ki je črka iz mojega imena. Štiri breze rastejo pod našim južnim balkonom. In imam tudi “svojo” brezo. Samotno, na Korenu nad Horjulom. Ob vsakem srečanju jo pobožam.

2. maja 2006 se je zaradi vdora hekerja v bloge v celoti sesul tudi moj blog. Na srečo brez posledic, saj sem malo pred tem sprintala vse objave. Vzporednega bloga nisem imela, saj nisem računala na tako nevarnost, zato sem se odločila, da odprem nov (vzporedni) blog na eDnevniku. Tedaj je bil regrat v polnem razcvetu, posebno še na hribu pod cerkvijo prav tam na Korenu, kjer raste “moja” breza. Na ta hrib pogosto zahajamo z možem in s “podaljšano” družino. Tako sem izbrala “regrat” (tudi ta vključuje “a” in “e” iz mojega imena) in v juniju odprla blog s tem naslovom. Na eDnevniku mi je zelo hitro postalo všeč, počutila sem se domače, prijetno, toplo in tako sem ostala tu. Niti za hip mi še nikoli ni bilo žal – zaradi enostavnega vzdrževanja bloga, prijaznega uredništva in zaradi soblogerk in soblogerjev, ki jih lahko imenujem kar prijatelje, prijateljice. Regrat je postal moj prvi blogerski dom. Edini, na katerem sem s srcem.

Do oktobra lani sem imela dva vzporedna bloga, kar me je začelo motiti, saj je bilo težko vzdrževati dva, predvsem pa težko na dveh komunicirati z obiskovalci. Večkrat vmes sem se že skoraj odločila, da odidem z Dela, a so me nekateri soblogerji prepričevali, skoraj prosili, naj ostanem, čeprav je tedaj na Delovem portalu med nekaterimi blogerji nastala prava ‘vojna’ (na mojem blogu so bili komentarji sicer vedno korektni), kar me je prizadelo, bolelo, jezilo. Bila sem zelo razočarana nad virtualnimi medčloveškimi odnosi, nad nesramnostjo. Rekla sem si: “v tako druščino jaz nikakor ne sodim”. Odločitev, da odidem, je dozorela skoraj v sekundi, ko je z Dela odšel meni dragi sobloger Matej Poll.

Jaz sem odšla nekaj minut za njim, menda natančno 11.10. ob 11.10h. Z nekaterimi Delovimi blogerji še zdaj vzdržujem prijateljske stike, udeležujem se blogerskih srečanj v živo, občasno obiščem njihove bloge, a vse redkeje, saj mi čas ne dopušča.

Od 2. novembra 2006 (Dan duš) imam odprt blog tudi na siol.net (Blogos) z naslovom Uho za ptice (skoraj kopija regrata), a ga od 7. marca letos ne vzdržujem več zaradi pomanjkanja časa za objave na obeh blogih in za komunikacijo na vse strani. Zadnja objava tam ima naslov Ostaneva sončna. Torej je v tistem zapisu spet na neki način vključen regrat :).

O haikuju si pisala na tvojem blogu. Pa vendar, kaj je haiku?

O, težko je napisati točno definicijo haikuja. Teorij in primerov je nešteto, a v bistvu so si vsi zelo podobni. Na svetovnem spletu je o haikuju kot pesniški zvrsti mogoče prebrati ogromno, a jaz se z definicijo in teorijo nisem nikoli preveč ukvarjala (prebrala pa sem veliko, seveda), haiku sem pedvsem začutila. “Definicija” ob robu mojega bloga še vedno drži, pravzaprav je delno vzeta tudi iz besed Dimitra Anakieva, enega od začetnikov haikuja na Balkanu, ki je v reviji Apokalipsa zapisal tudi tole:
“Stvari govorijo namesto človeka, človek nanje samo s prstom pokaže, zato niso potrebne naše velike misli, poante in jezikovne akrobacije, niso potrebne metafore, personifikacije in rime, kajti ves svet je fokusiran v eno samo točko, v spoj, v haiku trenutek.” (Apokalipsa, št. 31/32, 1999)

V Enciklopediji Slovenije, 16. zvezek (dodatek A-Ž) iz 2002 je med drugim zapisano:
“Haiku je kratka lirska trivrstičnica japonskega izvora. V prvotni obliki imajo vrstice 5, 7 in 5 zlogov. Haiku praviloma izraža konkreten dogodek oz. pojav, ki sproža miselni preskok ali razkritje. Zanj je značilen predvsem motiv enosti človeka in narave, izogiba se prispodobam, vendar je sam v celoti pesniška podoba. Sodobni japonski haiku teži k prosti obliki, ohranja premor, ki uvaja vsebinsko dvodelnost (op. AZ: nekateri pravijo, da dvodelnost ni nujna) in t.i. sezonsko oz. v novejšem času ključno besedo (op. AZ: keyword). Zahodni haiku opušča klasično metrično shemo in uvaja novo motiviko (op. AZ: npr. ljubezen, erotiko, urbani svet, celo svetovni splet ipd…).”

Zame pa je haiku postal način opazovanja in doživljanja narave, sveta, človeka, je svojevrsten, bogat, konstanten način življenja. Me zelo bogati. Haikuje pišem najprej zase, v njih sprostim svojo energijo, čustva ob različnih doživetjih, s haikujem želim nekako zaustaviti čas, predvsem pa zapisati hvalnico vsemu, kar me obdaja. Sporočilnost, ki jo občutim ob haikuju: Očuvajmo naravo in človeka v njej! Zato haiku trenutke želim deliti tudi z drugimi ljudmi, da pokažem, kako je lepo, dokler še je, in če tako vidimo, če hočemo tako videti. In da nas to lahko osreči.

Kdaj si se spoznala z haiku umetnostjo, če lahko temu tako rečem? In kaj te je navdušilo nad tem?

Novembra 1999. Službena kolegica iz oddelka, ki sem ga vodila, je za svoj haiku prejela nagrado Apokalipse. O tem so na kratko poročali na TV SLO v oddaji Kultura. Ne gledam je redno, a tisti večer mi je bilo najbrž usojeno, da sem jo. Naslednje jutro sem kolegici kupila nežno rožo, en sam cvet, in ji čestitala. Bila je presenečena, saj sama sebe ni videla na TV. O haikuju nisem imela pojma. Kolegico sem prosila za kratko razlago o tem, kaj sploh je haiku. Takoj se mi je zazdelo, da je to nekaj zame, nekaj kar po intuiciji pravzaprav že zaznavam, a nikoli ne zapišem. V sebi sem čutila neznano privlačnost. Napisala sem okrog petdeset ‘haikujev’ in jih poslala tedanjemu uredniku revije Letni časi, ki jo je izdajalo Haiku društvo Slovenije. Urednik je menil, da imam talent za pisanje haikuja, da v mojih trivrstičnicah nekaj “je”; nekako tretjina poslanih se mu je zdela dobra. Zaprosila sem za včlanitev v društvo in sem bila takoj sprejeta. Od tedaj sem haikuje redno objavljala v reviji Letni časi, tudi dvojezične. Sodelovala sem na več domačih in mednarodnih haiku natečajih in prejela precej nagrad in pohval. Najdražje so mi seveda tri nagrade Apokalipse. Moji haikuji pa so objavljeni v številnih revijah, časopisih in zbornikih doma in po svetu. Tudi moje fotografije iz narave so se že znašle na naslovnicah zbornikov srednješolskih haikujev. Nimam več natančne evidence o tem, kje vse so moji haikuji. Zdaj so pretežno na blogu.

Vir: Alenka (http://regrat.ednevnik.si/)

Si predsednica Haiku društva? Kdaj se je društvo ustanovilo? Koliko članov šteje? Kako se srečujete? Člani so po celem svetu, kako komunicirate? Kolikokrat na leto se dobite in kje se ponavadi srečate? Nam prosim malo opišeš?

Teče četrto leto, odkar sem predsednica društva, hkrati pa sem tretje leto še glavna urednica društvene revije. Bila sem zelo aktivna, prizadevna. V zadnjem letu sem delo za društvo kar precej opustila, lahko rečem celo zanemarila. Tudi bloganje je delno vzrok temu, saj na blogu lahko izživim svoje lastne haikujske želje. Decembra lani sem predlagala svoj odstop, a so me prisotni preprosili, naj ostanem predsednica vsaj še v 2007. Odstopiti sem nameravala zlasti zato, ker je v zadnji dveh letih levji delež dela padel predvsem name: predsedovanje, poročanje o delu, prošnje za finančna sredstva (vedno v pomanjkanju, z vprašanjem preživetja društva), urejanje revije, prevajanje haikujev v angleščino in iz nje, sodelovanje z angleškim lektorjem oz. urednikom za haikuje v angleščini, sodelovanje z oblikovalko in tiskarjem, distribucija revije po celem svetu, komunikacija z avtorji od vsepovsod, tudi pomoč in svetovanje nekaterim domačim avtorjem pri pisanju haikujev, komunikacija z društvi in posamezniki po svetu, pa tudi za marsikatere stroške nisem nikoli zahtevala povračila.

Hkrati sem še članica dveh slovenskih haiku komisij, ki izbirata haikuje z vsakoletnih natečajev: pri društvu Apokalipsa in za srednješolske haikuje v angleščini. Za oboje vsako leto napišem tudi obrazložitve, ki so potem objavljene v reviji Apokalipsa (pišeta jih tudi druga dva člana komisije) in v srednješolskem zborniku Haiku (ki ga bom ob priliki še predstavila na svojem blogu). Letos so me zaprosili tudi za angleški prevod haikujev enega od avtorjev, katerega zbirka bo izšla pri Apokalipsi v 2008. Sodelujem tudi z organizatorji haiku natečaja za slovenske osnovne šole in se vsako leto udeležim sklepne prireditve v Tolminu.

Društvo je bilo ustanovljeno na mojega Abrahama, 18.9.1997, česar tedaj seveda še nisem vedela. Veseli me ta lepa povezava dogodkov. Članstvo v društvu niha, povprečno v posamezni številki revije Letni časi sodeluje okrog 30 do 40 avtoric in avtorjev. A vsi niso člani/-ice, če na članstvo gledamo skozi plačevanje članarine. V tem primeru bi društvo štelo okrog 15 stalnih članov/-ic, vendar pa na število ni mogoče gledati tako ozko.

rečujemo se le enkrat na leto, praviloma v novembru ali decembru, na občnem zboru, kjer moramo predvsem potrditi poročilo o delu in finančno poročilo za preteklo leto ter sprejeti načrt dela za naslednje. Srečanje je vsakokrat tudi družabno, prijateljsko.

Po svetu imamo haiku sodelavce/-ke, – avtorje/-ice, ki pa formalno gledano niso člani društva. Z njimi se ne srečujemo v okviru delovanja našega društva, pač pa drugače. V 2005 je bilo sklicana prva evropska haiku konferenca v Bad Nauheimu pri Frankfurtu, letos junija pa evropska konferenca na Švedskem. Prve sva se udeležila Edin Saračević (tajnik Haiku društva in organizator slovenskega srednješolskega haiku natečaja ter urednik zbornika Haiku, ki ga po natečaju vsako leto izda Gimnazija Vič) in jaz.

Povabljeni smo (bili) občasno tudi na druga srečanja v tujini, vendar ne znese, ne časovno, ne finančno, da bi se vseh udeležili(a). Tako srečanje je bilo npr. predlanskim v Bolgariji, kjer je potekala 3. konferenca World Haiku Association, katerega članica sem (edina iz SLO). Udeležila sem se tudi haiku srečanja na Hrvaškem, v mestecu Ludbreg, kjer je bilo zares prijateljsko toplo.

Po elektroski pošti pa seveda potekajo povezave s haikuisti po celem svetu. Zaradi bloganja sem jih precej zanemarila, kar verjetno ni dobro. Kar malo krivo se počutim, saj to niso bili samo formalni stiki, pač pa prijateljski. Nekateri me pogrešajo. Enako se dogaja tudi z mojo spletno stranjo (trijezično slo-an-fr), ki miruje že več kot eno leto. Na lastno pobudo in na moje veliko presenečenje jo je oktobra 2001 vzpostavil belgijski kolega in haiku prijatelj Serge Tomé in jo ves čas tudi zastonj in prijazno vzdrževal ter prevajal moje haikuje iz angleščine v francoščino, ker jih je želel približati francosko govorečim.

Omenila si, da imaš pesniško zbirko. Po kakšnem naslovu lahko najdemo to?

Zbirka se imenuje Metulj na rami (2004). Založilo jo je društvo Apokalipsa na lastno pobudo oz. povabilo meni k sodelovanju. Izšla je v sklopu štirih samostojnih haiku knjižic, ki jih Apokalipsa izda vsako leto. Zložene so v ličnem kartonskem ovitku. Je dvojezična (slo-an), platnice so v barvi nežne sinjine.

Druga, izdana v Makedoniji, s podobnimi haikuji, pa ima naslov Notranja osvoboditev. Izšla je lani pri založbi Blesok (tudi na njihovo poobudo). Je štririjezična (ma-slo-an-fr). Le-ta se je najprej pojavila v elektronski obliki in na CD-ju, nato še v knjižni. Platnice so nežno rumenkaste.

Vedno nam postrežeš z lepimi slikami. Slikami narave, drevja, ptic, cvetlic,.. Predvidevam, da je fotoaparat tvoj zvesti spremljevalec? Narediš fotografije zgolj slučajno ali z namenom?

Ja, fotoaparat je zares moj zvesti spremljevalec povsod. Je kot del mojega telesa, kot poročni prstan, kot rada rečem. Prej je bila to navadna Minolta, zdaj je digitalni Canon. Drugi. Prvega sem neznano kje izgubila, najbrž sem ga nekje pozabila, komaj po dveh tednih uporabe :(. Tudi drugemu ni bila namenjena srečna usoda, saj sem z njim septembra lani padla na spolzki skali ob morju in so mu odpadle ‘lamelice’, ki pokrivajo zaslonko, ko se aparat zapre. Zdaj sem brez njih, a kot vidite, aparat zaenkrat še dobro deluje :).

Fotografije naredim predvsem slučajno, ne iščem motivov, motivi “srečajo” mene. Sem pretežno vizualni tip človeka in ker je haiku moj način doživljanja vsega okrog mene, jih ni težko opaziti. Res pa je, da imam oči “namensko” odprte z mislijo na haiku. Sam namen je skrit tudi že v tem, ko ves čas nosim aparat s seboj.

Vir: Alenka (http://regrat.ednevnik.si/)

Kako nastane tvoj Haiku? Je povezan z dogodkom tistega dne, s sliko, ki jo uloviš v objektiv?

Težko bi rekla, kaj je pri meni zdaj na prvem mestu: slika ali haiku. Je zelo povezano. Včasih eno, drugič drugo. V prepletu dogodka & slike & haikuja & detajla, ki ga dostikrat opazim šele doma, ko zložim slike v računalnik. A vedno z neko intuicijo od prej, t.j. da sem že prej “nekaj” videla, občutila, a nisem točno vedela kaj, zakaj. Intuicija pri haikuju namreč igra veliko vlogo.

S kom bi prepletala svoje kroge, se dotaknila najčistejših globin, postavila vajin svet na glavo,..?

Z NJIM. Z M(oškim) kot nasprotnim polom, kot bitjem, ki me dopolnjuje, ki me je tudi vedno bolj zanimalo od ženskega bitja, saj žensko doživljanje, čustvovanje itd. v glavnem poznam skozi sebe. Z M, ki zna in si upa čustvovati, ki zmore čustva tudi razkriti. In ki zna prisluhniti sočloveku, se zna, hoče in želi vživeti v čustva drugega. Ta ON je lahko moj mož, moj prijatelj … Je tisti ON, ki mi dovoli, da se dotaknem njegovih najčistejših globin, da se on dotakne mojih. In tako se tudi dogaja. Odnos ONA-ON, temu jaz rečem “naveza” dveh duš (kot v gorah) za medsebojno sodelovanje, podpiranje, bogatenje, za skupni smeh in jok… Ko napišem kakšen haiku, ki vključuje dvojino, neposredno ali posredno, točno vem, koga (Njega) imam tedaj zavestno v mislih, podzavestno pa je to lahko tudi kdo drug. A iskreno povedano, je moj navdih zdaj predvsem najdražji prijatelj “kodele“, s katerim sva se “srečala” pred petimi meseci preko najinih blogov, ne da bi zavestno iskala drug drugega. Zelo veliko mi pomeni. Je moja Muza. Z njim želim deliti vsak lep in manj lep trenutek, se pogovarjati, z njim želim prepletati energijo, izmenjavati poglede na življenje, na čustvovanje, poglede na konkretne dogodke v njegovem in mojem življenju, jih analizirati. Oba sva rojena v znamenju Device, Device pa so analitične. A so tudi zemeljske. “Moram” mu povedati, tisto “nekaj več” mora iz mene. Mora k njemu. Malo samokritično. Včasih sem pri taki delitvi lahko malo nagnjena tudi k pretiravanju, ko vse kar vre iz mene :). Tedaj sploh ne pričakujem odgovora, samo povedati mu moram, se mu izpovedati.

Niz “NJEMU” na silvestrsko noč je nastal ob mislih prav na tega prijatelja in v virtualni komunikaciji z njim, a vključuje tudi veliko elementov iz moje zakonske zveze. Na tisto noč je moj mož do jutra dežural v službi zaradi uvedbe evra. Podobno kot sem v “navezi” zdaj, se mi je zgodilo že pred leti, ko sem haikuje delila z drugim haiku prijateljem, bivšim urednikom društvene revije, precej starejšim od mene. Ob hudi bolezni njegove žene in kasnejši smrti sem mu želela pokazati, da so na svetu še zelo lepi trenutki, zaradi katerih je vredno živeti. Nekoč mi je zaupal, da sem mu s tem pokazala “pot”.

Mislim sicer, da se taki spontani, iskreni, globoki dotiki zgodijo zelo redko, morda samo enkrat v življenju. So edinstveni. V njih je velika SREČA. Sreča je tudi, da moj zakonski partner vse to razume. Zakaj? Ker mi on tega ne more dati v enaki meri kot moj prijatelj, česar se tudi zaveda.

Večkrat obiščeš Bled? Se vračaš na tisto klopco, s tisto osebo?

Na Bled grem zelo rada, v vseh letnih časih. Najraje imam sprehod okoli jezera. A ne grem(o) pogosto, saj je npr. ob koncu tedna Bled preveč obiskan. Je kraj pod Stolom, kjer sem v vasi Breznica preživljala svoje otroštvo do 9. leta starosti. Zame je Bled preprosto kraj za navdih.

Klopca v mojih blejskih mislih in haikujih je bila simbol, spet eden od navdihov ob moji Muzi. Mojega prijatelja dejansko ni bilo tam. Z menoj sta bila mož in vnuček oz. jaz z njima. Tudi na klopci ob jezeru. Vsi trije v popolni prisotnosti telesa in duha. A vendarle JE BIL tam TUDI PRIJATELJ, v popolni prisotnosti v mojih mislih, v poeziji.

Omenjala si svojega vnučka. Kako preživiš čas z njim? Pojeta, rišeta, ga učiš opazovati naravo?

Vnuček (zdaj ima tri leta) je bil pri meni v varstvu dobro leto po izteku porodniškega dopusta moje hčerke, od oktobra lani pa hodi v vrtec. Zdaj ga hodim v vrtec iskat po popoldanskem spanju, praviloma vsak dan. Skupaj preživiva približno dobri dve uri, dokler ne pridejo starši ponj. Pretežno sva v naravi, na sprehodu, na igrišču, če le vreme to dopušča. Pri njem je že mogoče opaziti interes za naravo, morda nekoč tudi za haiku trenutke, kdove :). Je zelo navezan name, čustveno, celo telesno, saj pogosto zaspi na mojem trebuhu, se me dotika, mi daje poljubčke, me boža. Starši ga kdaj zaupajo v varstvo tudi čez noč (da se mami in oči lahko malo bolj posvetita sebi) ali pa tudi za ves teden, npr. po kakšni bolezni. Dve pretekli poletji sem z njim preživela po dva meseca na morju, v prikolici v kampu. Pretežno sama. Dan in noč.

Poslušava CD-je z otroškimi pesmicami, pojeva, pleševa, se žogava, igrava v sobi, na balkonu. Tudi riševa, a ne kaže preveč veselja do risanja. Pravi: “Bo babi narisala.” Rad “šraufa”, a ne s plastičnim izvijačem, rad “študira” in proučuje, kako kaj deluje, odpira sesalec za prah, išče in vleče baterije iz aparatov, tudi iz igrač … Kadar prespi pri nama z možem, mu berem pravljice. Vedno želi, da grem z njim spat, popoldne in zvečer. Zelo rad me opazuje, ko oblikujem slike na računalniku (posebej uživa, če malo za šalo spreminjam barve). Ne da bi mu jih kdaj povedala, zna na pamet skoraj vse angleške ukaze iz programa Picasa. Tudi črke in številke ga zelo zanimajo, zna že malo brati. Seveda pa je v tem starostnem obdobju predvsem poln “zakaj-ev”.

O čem razmišljaš, ko opazuješ ptice, oblake, popke, cvetje in ljudi?

O lepoti bivanja, veselju do življenja, energiji, o “čudežih” medsebojne povezanosti, prepletenosti, o prenosu misli in energije, o preprostosti vsega na svetu, dokler v naravo in bivanje na Zemlji ne poseže človek. O Stvarniku, ki je vse to podaril človeštvu. O človeku kot posamezniku in o človeštvu nasploh. Predvsem pa o konkretnem človeku, o Njem, o mojem najdražjem prijatelju. Zelo pogosto razmišljam o čustvih, o svojih in o čustvih drugega. V vsakem trenutku je v meni prisotno globoko zavedanje o minljivosti vsega. Torej trenutki, ki so večnost. Vse seveda skozi prizmo haikuja, povezanosti vsega v univerzumu. Nikoli pa v naravi ne razmišljam o materialnih dobrinah, tako daleč so od mene.

Vir: Alenka (http://regrat.ednevnik.si/)

Kaj misliš Alenka, kako vzpodbuditi ljudi k razmišljanju, da je pot do sreče le v drobnih stvareh?

Odpri oči, ozri se okrog sebe, išči in najdi srečo v drobnih stvareh, v trenutkih. Prisluhni naravi in človeku, vključi vse svoje čute, glej z notranjim očesom, s srcem. Veseli se “drobtinic”, v bivanju, v času, prepusti se jim, prepusti se naravnemu toku. Pozabi na zamere, odpuščaj, ne pestuj svoje bolečine, preteklosti, ne boj se jutrišnjega dne. Pusti drugemu živeti, poskušaj se vživeti v drugo osebo; ne škoduj drugim, pomagaj jim. Vzemi in sprejmi sobitja taka, kot so. Bodi odprt, iskren do drugih in do sebe. Imej se rad, čuti sebe, poglobi se vase, smej se, joči, raztuli se, če je treba. Daj ven vse, kar te bremeni. Pusti, da se vate naseli praznina, da se bo že jutri napolnila. Zaupaj svoja najgloblja čustva drugemu, odkrij se v celoti taki in tisti osebi, ki je vredna tvojega zaupanja, ki ti je sorodna in zelo blizu po razmišljanju, po čustvovanju, ki te razume, spoštuje …, če jo le najdeš oz. če ti pride naproti. Pojdi sam in z drugim do dna svoje in njegove bolečine in do neba skupne radosti. In predvsem do dna in do višin v ljubezni. Partnerski, prijateljski, materinski, bratski, sestrski ljubezni, ljubezni do sobitja. Ljubezen je ena sama. Je ali pa je ni.

In znova, kot že tolikokrat povedano: Utrgaj dan. Živi tu in zdaj, za tu in zdaj! Predaj se trenutku. A ne za materialne dobrine. Te lahko dajo delno zadovoljstvo v nekem hipu, ne morejo pa (me) osrečiti.

Mislim, da sem taka in tako razmišljam že vse življenje. A če sem iskrena, zares živim (pretežno seveda) po teh “receptih” šele zadnjih deset let. Haiku ima pri tem kar veliko zaslug. Najbrž se res moram(o) postarati, se približevati koncu, da pridem(o) do takih spoznanj.

Rada tudi kuhaš? Kaj najraje?

Kuha mi ni odveč, ni pa moja okupacija. Skoraj ni jedi, ki bi se mi “pofrnažila”. Seveda jedi z običajnega družinskega jedilnika, ne kakšnih kompliciranih. O ja, nekoč, ko sva bila z možem še fant in dekle, pa se je vse “sfižilo”: marelični cmoki namreč, po receptu neke sodelavke. Mož se še po 34 letih zakona spomni na tisto “povabilo in na tenis žogice” :).

Ko sem še več kuhala, so bili domači in gosti vedno navdušeni nad mojimi “piroškami”, nad tiramisujem – posebno zet (no, tiramisuja ni treba kuhati), vedno so mi uspela kakšna preprosta peciva, narejena kar brez recepta, po lastni domišljiji. Potic, piškotov itd. ne pečem. Palačinke, rižev narastek npr. rada spečem, a tudi teh ne delam več pogosto.

Z možem imava rada ribe, morske sadeže, te pravzaprav še najraje in najbolj pogosto pripravim – ob vikendih. S solato. Dobro mi uspe pripraviti vse vrste mesa, ki pa ga je na jedilniku vedno manj in manj. Sama imam rada zelenjavo, mož ne tako zelo. Zadnje čase na vsa živila gledam nekako skeptično, tudi na zelenjavo, sadje, vse se mi zdi “plastično”.

Odkar sem upokojena, ne kuham ne vem kako rada (oz. se mi zdi škoda časa za kuho), vsaj ne samo zase, ko sem čez dan sama doma, ker je mož še aktiven in ima kosilo v službi. Samo za štedilnikom in nasploh v gospodinjstvu ne bi zdržala; potrebujem duševno hrano, svojo tišino, tudi, če hočete, ukvarjanje s seboj, s svojo dušo.

Kako razvajaš svoje najdražje?

Razvajam še najbolj našo mladino, ko ji priskočim na pomoč pri varstvu vnučka. Občasno tudi s hrano, ko mlado družino povabim na skupno kosilo. Z materialnimi dobrinami ne, razen s kakšno knjigo, z igračo za vnučka.

Razvajajo pa tudi oni mene, predvsem s potrpljenjem in z razumevanjem za moje pesniške in fotografske potrebe in s toleranco, ko dosti časa porabim za bloganje, za stike z drugimi.

Rajši rečem, da BI rada “razvajala” – moža z izkazovanjem čustev. Najbrž bi s tem razvajala predvsem sebe, saj on ni najboljši prejemnik in tudi ne izkazovalec čustev navzven. Jaz skačem v “luft” od veselja, a se tudi zelo lahko zjokam. Sem hkrati introvertirana in ekspresivna. Mož je bil vzgojen pretežno v športnem smislu, v družini, kjer čustva niso smela preveč na dan. On se recimo ob čustvenih problemih, svojih ali ob moji bolečini (ki morda sploh nima pravega razloga, a jo jaz tako občutim v danem trenutku) rajši zapre vase. Jaz sem imela drugačno vzgojo, predvsem z mamine strani, odprto sem vedno lahko pokazala čustva; oče pa je pisal pesmi in je tja prelival svoja čustva. Za izkazovanje pozornosti, čustvev navzven, pa je bil tudi bolj “štorast”.

Za rojstne dneve in praznike se obdarujeva/-mo zelo skromno. Simbolično. Tudi jaz možu običajno kupim rožo. Včasih tudi kar tako, za dobrodošlico, ko se vrne s kakšne službene poti. Najlepše nam je vsem, ko gremo skupaj z mladino ven na izlet in/ali kosilo. Še najlepše pa, če greva sama z možem. Redki, preredki so taki trenutki, ko sva samo midva. Upam, da jih bo več, ko se bo tudi on upokojil.

Obiščeš večkrat gledališče, predstave, razstave? Kaj pogosteje?

Gledališče v zadnjem času preredko. Pa ga imava oba z možem rada. Nekoč sem redno hodila v Opero, s hčerko. Vsako leto greva z možem na koncert Vlada Kreslina in na božični koncert. Tudi razstave obiščem bolj redko. Še najpogosteje se udeležujem pesniških srečanj, sama. A pogosto se zgodi, da stvari sovpadajo, da ravno tedaj dobim v varstvo vnučka, ko bi rada kam šla. Rada bi hodila tudi v kino, a mož rajši gleda filme po TV. Rada bi šla v plesni tečaj, čeprav znam plesati (povprečno), možu pa ni preveč do tega. Kako sva si razliiiiična :)!

Kako dojemaš to življenje? Je to le preizkušnja za boljše življenje – življenje po smrti? Ali misliš, da je samo to, eno in edino? V kaj verjameš?

Verjamem v življenje tu in zdaj, v zemeljsko bivanje, ki ni preizkušnja za neko drugo življenje. Življenje je največ, kar imaš. Je vse. Zato ga spoštujem in se ne sprašujem, zakaj živim, zakaj sem se rodila. Moje poslanstvo je s tem, da preprosto SEM, izpolnjeno. Življenje duše mi je primarno. V sebi nosim večno otroško dušo. Verjamem, da se duša ne postara. Imam tudi neko vero v sebi, kar globoko, a v cerkev ne hodim. Spoštujem vse verujoče, ne glede na boga, ki ga častijo. Še vedno verjamem v dobroto ljudi, čeprav se pogosto izkaže drugače. Verjamem, da dobro vrača dobro. Verjamem tudi, da je srečo in boga mogoče najti v sebi, edinole v sebi.

Včasih se mi zdi, kot da sem živela prejšnje življenje, da so se nekateri dogodki že zgodili, da sem nekoč že srečala nekatere ljudi, da jih poznam od ‘pradavnine’, kot rada rečem. In da je bog DVE bitji naredil iz istega testa, ne gleda na čas.

Kaj se največkrat v življenju vprašaš? Imaš odgovor na svoje vprašanje vedno enak ali se ta spreminja?

Največkrat se vprašam, kam gre po telesni smrti neka duša. V smislu, kam se bo porazgubila, kam se bo preselila energija tistega človeka, kam bo šla tudi moja, v kaj se bo spremenila. Prvič sem se to bolj poglobljeno vprašala ob neki TV oddaji o Tonetu Pavčku, ki je govoril z velikim žarom, kljub starosti je bil tako mlad. Drugič sem se isto spraševala ob prireditvi ob 50-letnici Pesmi štirih. Ob žaru in energiji Cirila Zlobca npr. Še in še je takih primerov in spraševanj.

Tvoj življenjski moto je?

Ne vem, če ga imam, vsaj ne zelo določnega, ki bi se ga dalo povedati v enem stavku. Mislim, da je moj moto zapisan v odgovorih na 13. vprašanje. Je 13 potemtakem srečna številka?

Alenka ostani v cvetju, soncu, … Hvala za družbo.

Se želite o njenih zanimivih fotografijah in haikujih prepričati tudi sami? Lepo vabljeni – http://regrat.ednevnik.si/

Ada Zupančič