Ali ženske kvote res spreminjajo miselnost?

Ženske kvote so na pohodu, še posebno v politiki. Lep primer je sestavljanje Evropske komisije, ki je morala obvezno imeti določeno število žensk ter obenem spoštovati še nekaj drugih kriterijev. Ali tovrstni selekcijski postopki za ključna mesta v EU res kvalificirajo najboljše kandidate, smo lahko videli na primeru Alenke Bratušek.

Avtor Finančnega periskopa meni, da ima takšna “pozitivna diskriminacija” slab vpliv na zagotavljanje kakovosti izbranega kadra.

“So odlo­či­tve vlad, v kate­rih je polo­vica mini­stric boljše kot pri vla­dah, v kate­rih je mini­stric samo četr­tina? Je evrop­ska komi­sija zdaj kva­li­te­tna, ker je v njej »vsaj 9 komi­sark«, tako kot je zah­te­val evrop­ski par­la­ment? Bo pod­je­tje bolj sta­bilno, če bo v uprav­nem odboru polo­vica žensk?” se retorično sprašuje bloger.

Nato opozarja na nasprotno situacijo v nekaterih drugih poklicih: “Bi bilo potrebno koncept obveznih kvot treba raz­ši­riti še na druga podro­čja? Na pri­mer, zakaj torej ne na sodno oblast? Polovično šte­vilo sodni­kov in sodnic na vseh nivo­jih sod­stva! Potem naprej, polo­vico zdrav­ni­kov in polo­vico zdrav­nic, uči­te­ljic in učiteljev?”

V zadnjem delu zapisa navaja raziskave, ki ugotavljajo, da je med moškimi več odstopanj od povprečja – tako v smer genialnosti, kot duševne podpovprečnosti.