Eurobasket Poljska 09: Pasti na poti slovenske košarkarske reprezentance do medalje
(Piše: Klemen Kladnik) Kot je večini košarkarskih zanesenjakov znano, slovensko moško reprezentanco čaka Evropsko prventstvo. Večina reprezentantov, tako kot tudi strokovno vodstvo, napoveduje boj za medalje. Meni je taka naravnanost všeč – do zdaj smo se namreč »morali zadovoljiti« z napovedmi tipa »že to da smo tukaj ni slabo, vse več pa bo dobro«. Vedeti pa je treba, da je pot od »gremo po medaljo« do »dobili smo medaljo« zeloooo dolga, polna pasti – predvsem pa, tudi druge reprezentance razmišljajo podobno. In takih ni malo!
Vrh evropske košarke je izredno širok. Srbija, Španija v naši skupini, Turčija, Litva in domačin Poljska v skupini s katero se »srečamo« v drugem krogu. Tem ekipam je vsekakor potrebno dodati še Rusijo, Hrvaško, Grčijo in pa kvalifikanta iz dodatnih kvalifikacij (kot zdaj kaže prej Francija kot Italija). To je 8 reprezentanc – če ne štejemo domačinov – ki vse po tihem računajo na medaljo.
Najtežje delo nas čaka na začetku prvenstva – priti v čimbolj ugodnem položaju iz skupine. Minimum je ena zmaga, realno bi morali prigarati dve zmagi in pa poraz proti Španiji. Vse več od tega bo vrhunsko.
V drugem krogu bi se namreč srečali s tremi ekipami skupine D (Turčija, Poljska, Litva in Bolgarija). S Turki se da igrati, Litva je sicer tradicionalno neugodna pa vendar ni nepremagljiva, eno od ostalih dve reprezentanc pa bi tudi morali premagati.
Iz teh skupin (drugega kroga) gredo 4 ekipe v četrtfinale – to je po moje minimum, kar bi naši morali doseči! Glede na rezultate bi se kasneje križali z reprezentancami iz skupin A in B, predvidoma pa bi »kasirali« Grke, Ruse, Hrvate ali pa enega od kvalifikantov. Niti ena od ekip ni nepremagljiva, vse tekme pa bi bile čisti užitek za navijače. Predvsem tekma proti Grkom bi bila neprecenljiva. Vračilo za poraz pred dvema letoma v Španiji, ko sem praktično že pakiral kufer za polfinale, bi bil obliž na vse rane, ki smo jih ljubitelji košarke pridelali ob spremljanju reprezentance.
Po svoje je dobro, da se z večino resnejših favoritov (če lahko favorite delim na resne in manj resne) srečamo že v začetnem delu tekmovanja. Vsekakor pa bo prva tekma definirala veliko tega. Veliko Britanijo vsi po malem jemljemo z levo roko. Še preden je bilo znano, da ne bosta igrala Luol Deng in Ben Gordon, sem imel občutek, da se te reprezentance ni cenilo dovolj. Pa bi se jih še kako moralo! V primeru poraza bi se morali »reševati« na Špancih (ne gre verjeti, da bi jih lahko presenetili) in na reprezentaci Srbije, ki bo lovila povratek na veliko sceno in bo še kako neugodna.
V prvo tekmo je torej potrebno vložiti VSE kar imamo. Brez kalkuliranja. Če prvo tekmo rešimo tako kot se pričakuje, potem imamo pot odprto praktično do polfinala! Če se zataknemo na Veliki Britaniji, potem bo še zelo pestro.
Upam, da letos ne bo potrebno spremljati prepirov glede minutaže, vloge in podobnega. To mora biti razčiščeno dovolj zgodaj – kdor se ni sposoben prilagoditi naj pač gre. Vsi igralci se morajo zavedati da se gre tukaj za skupni cilj. To je dejansko zadnja priložnost, da generacija doseže odmeven rezultat. Če ga ne bo na tem EP, potem ga še lep čas verjetno ne bo. Mlajše kategorije žal životarijo po spodnjih domovih A divizij in po B divizijah in nič ne kaže, da bi bilo kaj hitro bistveno bolje.
Na žalost v ekipi ni Raša Nesterovića in to bi lahko bilo ključno. Poleg nespornih igralskih kvalitet se mi zdi, da sta s Smodišem tvorila odličen kapetanski par. To zna manjkati – še posebej v trenutkih, ko se bodo tekme lomile. Smodiš je navajen na tekme, kjer te ena žoga loči od zmage, deloma sta takih tekem vajena še E.Lorbek in Lakovič, ostali pa bolj ne. To zna biti ključno. Če si skozi celotno sezono navajen odločati tekme, potem se ti roka praviloma ne trese. Če pa nisi, je problem. Več kot ima ekipa igralcev, ki so navajeni na take situacije, večje možnosti so za končni uspeh. Manj kot je takih igralcev, večji delež pri uspehu »ima« sreča. Na srečo pa se ne gre zanašati. Mogoče eno tekmo, kaj več pa ne.
Po imenih izgledamo več kot dobro, mogoče res celo za medaljo. Če sem malo sarkastičen – na papirju izgledamo boljše kot smo v resnici dobri. Tako »od daleč« pogrešam klasičnega šuterja, nekoga za katerega se naredi akcija, priteče izza dveh blokad, dobi žogo in doseže koš. Sašo Ožbolt bi lahko bi ta »manjkajoči člen«. Sicer veliko upanja polagam v Sašo Vujačića, ki pa je poškodovan in v trenutku mojega pisanja sploh ni jasno ali bo zraven ali ne. Če bo – super, če ga ne bo bo pa potrebno »narediti« enega strelca. Med preostalimi zunanjimi igralci čistega šuterja žal ne vidim. Nekoga, ki bi z dvema, tremi zaporednimi zadetimi meti razširil obrambo in dal prepotreben prostor za Smodiša, Erazma Lorbka, Brezca… Če obrambe ne bomo uspeli razširiti z zadetimi meti od daleč bo problem.
Pogrešam tudi več raznovrstnih igralcev – takih, ki lahko pokrijejo 2-3 pozicije. Po moje imamo samo enega takega, pogojno dva. Jurica Golemac je igralec, ki bi lahko prispeval ključen delež pri uspehu. Golemac lahko pokrije praktično 4 pozicije. Tako napadalno, kot tudi (predvsem!) v obrambi. Na žalost se bojim, da je edini tak »multifunkcijski« igralec ki ga imamo. Potencialni drugi kandidat, ki bi lahko podobno pokrival več pozicij je Nachbar, mogoče, mogoče še Vujačić, če ga »vidimo« tudi kot lažno trojko. Ostali so bolj kot ne »prikovani« na svoje pozicije.
Če pogledamo »roster« ekipe vidimo da imamo precej playmakerjev, čistih šuterjev praktično nimamo (razen Vujačića, ki pa mora še pokazati konstantnost v metu), na krilnih pozicijah (pozicija 3) smo ostali na Nachbarju in Jagodniku, pod košem imamo enega resnega centra in kup krilnih centrov. Zato mi je toliko bolj žal, ker manjkajo Nesterović, Bečirović in Ožbolt. Manjkajo trije, ki bi ekipi dejansko dali točno tisto kar manjka. Dodatno moč in sigurnost pod obročem in dve močni orožji z zunanjih položajev. Z njimi bi se pa resnično morali boriti za medalje.
Ne bi rad izpadel pesimist, ki vidi vse črno – sem pač mnenja da se nam bo moralo za medaljo poklopiti ogromno malenkosti in da nam kar nekaj pomembnih delov manjka. Nikakor nismo v položaju, da bi se kogarkoli bali – s čisto vsako ekipo se lahko pošteno borimo. Bo to dovolj za medaljo? Želim si, da bi bilo. Nismo pa v položaju da bi kogarkoli podcenjevali, ker na tem Evropskem prvenstvu ne bo lahke tekme. Predvsem pa – srečali se bomo z ekipami, ki bodo vsako našo napako znale kaznovati. To me skrbi – ali imamo mi dovolj igralcev, ki bodo znali kaznovati napake nasprotnikov.
Do prvenstva je še mesec dni, marsikaj se lahko spremeni – tako pri ostalih, kot pri nas. Verjamem, da so reprezentantje »preboleli otroške bolezni« in da so pripravljeni na »podrejene vloge« za dosego skupnega cilja. Če ne bo poškodb in če bodo odnosi v ekipi korektni, če bodo igralci pripravljeni »umreti« en za drugega, potem bi se morali prebili do četrtfinala, tam pa bi vrnili Grčiji za TISTI poraz.
Ne bo lahko, potrebno bo tudi nekaj sreče, predvsem pa veliko odrekanja in požrtvovalnosti, borbe do zadnje stotinke tekme. Izkušnja, ki jo »gen« moške članske reprezentance vleče skozi svojo zgodovino nam »govori«, da tekme ni konec niti takrat ko mislimo da je konec.
Klemen Kladnik
Sodelujte v anketi o možnostih naše košarkarske reprezentance na Eurobasketu (levi stolpec)
Klemen Kladnik je nekdanji košarkar, zdaj košarkarski trener in pisec strokovnega bloga na slovenskem košarkarskem portalu kosarka.si. Kot gostujoči bloger na Drugem svetu spremlja aktualno košarkarko dogajanje.