Strokovni pogled: fizično kaznovanje otrok je neučinkovit vzgojni ukrep

2. Nov 2009 08:09

(Piše: Anja Renko) Predlog novega družinskega zakonika je v zadnjih tednih dvignil nemalo prahu. Čeprav se najbrž vsi strinjamo, da je obstoječi zakonik zastarel in nujno potreben sprememb, prihaja do mnenjskih razhajanj predvsem v dveh točkah: prepovedi fizičnega kaznovanja otrok ter pravici do posvojitve istospolno usmerjenim parom. Tokrat nekaj o prvi dilemi.

Nov družinski zakonik temelji na interesih otrok, saj je oblikovan tako, da v ospredje postavlja prav otroka in njegove pravice. Če vemo, da je poleg vrstniškega najpogostejša oblika nasilja nad otroki prav nasilje znotraj družine, določene spremembe nikakor niso presenetljive. Hkrati je jasno, da se mora nov družinski zakonik čim bolj prilagoditi razvoju družbe, ki se je v zadnjih 30 letih konkretno spremenila. Če je bila nekoč najpogostejša in „edina prava“ tako imenovana avtoritativna vzgoja, ki v ospredje postavlja ubogljivost otrok, preferira moč avtoritete, enosmerno komunikacijo, zastraševanje in se kot vzgojnih ukrepov poslužuje predvsem kaznovanja, je dandanes situacija drugačna. Raziskave namreč kažejo, da je najuspešnejši način za doseganje otrokove samostojnosti demokratična vzgoja, česar se zaveda tudi vse več staršev. Demokratična vzgoja nasprotno kot avtoritativna poudarja enakopravnost otroka, postavljanje fleksibilnih meja ter spodbujanje odgovornosti.

Fizično kaznovanje otrok je torej dolgo časa veljalo za ustrezno, a različne raziskave, ki so

preučevale vpliv fizičnega kaznovanja na otrokovo vedenje, so pokazale, da gre za neučinkovit

vzgojni ukrep, ki le v redkih primerih deluje učinkovito, pa še to le na kratek rok. Namesto

fizičnega kaznovanja obstaja kopica drugih vzgojnih prijemov, ki ne zahtevajo fizične sile in bolj

pozitivno vplivajo na otrokov osebnostni, čustveni in socialni razvoj (na primer kritika, ki je

usmerjenja na vedenje in ne na otroka, dogovori in pogovori, spodbujanje, nagrajevanje …).

Seveda pa enovitega recepta ni. Starši se morajo zavedati, da je otrokom potrebno postavljati

meje, vsakemu na svoj način, a brez pomoči fizičnega nasilja.

 

Poleg tega velja omeniti, da je po eni izmed teorij agresivnega vedenja ključnega pomena modelno učenje. En najuspešnejših psihologov, Albert Bandura, je izvedel eksperiment z lutko Bobo, ko so otroci po opazovanju natančno posnemali agresivno vedenje eksperimentatorja. Prav pomembni drugi otroku predstavljajo model, osebo, ki jo cenijo in njeno vedenje kasneje posnemajo. Z uporabo fizičnega nasilja otroku ne sporočamo le, da je ta oblika vedenja sprejemljiva, temveč tudi, da je mogoče z njo uveljaviti svojo voljo in marsikaj doseči. Obenem se moramo zavedati tudi to, da se s pogostostjo uporabe agresivnega vedenja manjša učinek le-tega. Z opazovanjem nasilnega vedenja postajamo manj občutljivi za neustrezne oblike vedenja, tolerantnost do nasilnega vedenja v družbi se veča in na ta način nasilje postaja socialno sprejemljivo.

Prav tako ne smemo pozabiti na posledice, ki jih ima fizično kaznovanje otrok na njihov čustveni, socialni in osebnostni razvoj. Otroci, ki trpijo zaradi fizičnih zlorab, so bolj razdražljivi, čustveno manj stabilni, imajo negativno samopodobo in nizko stopnjo samospoštovanja, poslužujejo se nekonstruktivnih načinov reševanja problemov ipd.

A kaznovanje fizičnega nasilja nad otroki ne rešuje problema zlorabe otrok, saj pozabljamo na sicer na videz manj opazno psihično nasilje. Zmerjanje, kričanje, grožnje, psihično izsiljevanje … so le nekatere oblike, ki prav tako kot fizična sila negativno vplivajo na razvoj otroka, hkrati pa ob toleriranju dajejo negativen prikaz sprejemljivega vedenja.

V državah, kjer družba sankcionira partnersko nasilje, je stopnja le-tega manjša, zato lahko predvidevamo, da bo prepoved pozitivno vplivala tudi na področje fizičnega nasilja nad otroki. Z izpostavljanjem tovrstnih problematik pa se poveča tudi zanimanje in informiranje o možnostih in učenju nenasilnega reševanja problemov.


Anja Renko

V drugem delu članka, ki bo objavljen v četrtek, bo Anja spregovorila o dilemah posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev.

Anja Renko je psihologinja z veliko željo po širjenju znanja, obilico idej in dovolj prostega časa, da uspe vse to tudi objaviti. S svojimi prispevki želi spreminjati predstave, krhati stereotipe in manjšati predsodke ter spodbujati razprave in premike. Berete jo lahko na blogu I Feel Psychology, ob strokovno psiholoških temah jo boste lahko spremljali tudi na Drugem svetu.

Oznake:
[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]