Gospod predsednik, svetujte prosim

Pred slabimi triindvajsetimi leti smo Slovenci, polni zanosa in vere v svetlo prihodnost sprejeli prelomno odločitev za nas narod – stopili smo na pot uresničevanja tisočletnih narodovih sanj po samostojni in neodvisni Sloveniji.

Danes, toliko let kasneje, ko okoli sebe gledamo etični, moralni in gospodarski, politični in splošno-družbeni razkroj, se upravičeno počutimo … zbegano.

“Gospod predsednik zbegan sem. Zbegan sem, ker ne razumem, zbegan sem, ker ne dojemam več, zbegan sem, ker ne morem sprejeti in prežvečiti novic, ki jih slišim in mi jih servirajo mediji vsak božji dan. Zbegan sem, ker se mi zdi, da gre vse skupaj v napačno smer, ker se mi zdi da živim v svetu, kjer je narobe prav. Zbegan sem, ker se mi zdi da je moja država Narobe svet.”

Tako to občutenje v uvodu v slikovit zapis začenja avtor bloga Grom in strela. V njem se obrača na predsednika države kot vrhovno avtoriteto s kupom vprašanj nekoga, ki ne more verjeti, kaj se je z našo domovino zgodilo.