Intervju Alex van der Volk

Njegov glas, besede zvenijo prijazno, srčno. Nikogar ne užali, prizadene. Je človek z dušo in srcem, stoji za svojimi besedami, dejanji. Je Alex van der Volk. Upanju posveča posebno pozornost. Na življenje gleda zelo pozitivno, kljub življenjskim viharjem. Vas zanima kakšna vprašanja se mu večkrat porajajo v mislih? Zakaj se ponavadi odpravi na sprehod? Se je roman Ekipa Delta res izgubil v plamenih? Mu je žal?

Na svojem blogu si pri lastni predstavitvi napisal: »Toliko že veste o meni, da je težko napisat kaj novega, ampak vseeno. Oče, delavec, navijač, …« Ti je šport blizu le iz navijaške tribune oz. domačega naslonjača ali storiš kaj tudi za zdrav duh v zdravem telesu?

Priznam, da sem pacek in da za “zdrav duh v zdravem telesu” storim bore malo. V mladosti sem sicer rad tekel, vendar sem se hitro naveličal. Roko na srce me šport kot udejstvovanje (tudi zaradi prirojene nerodnosti in popolnega pomanjkanja smisla za tehniko) ni nikoli pretirano zanimal. Kolikor čudno se bo to že slišalo, ko so vsi moji sošolci tekali po igrišču in igrali nogomet, je bilo meni veliko bolj zanimivo opazovati njihovo igro in nato sestaviti nekakšno reportažo, ki je ponavadi končala na šolski oglasni deski. Čeprav sem tudi zaradi tega veljal za čudaka. Zdaj si rad privoščim sprehod po svežem zraku, najbolj v trenutkih, ko sem napet in imam polno glavo vsega. Zadnje čase se sicer ukvarjam z mislijo, da bi začel spet teči, saj je pomanjkanje kondicije včasih zares zaskrbljujoče, a iz neznanega razloga to odločitev kar naprej prelagam na jutri.

V svoji biografiji si omenil roman Ekipa Delta. Je dejansko izgubljen v plamenih zaradi nezanimanja katerega od založnikov? Kaj si želel s tem romanom poudariti?

Ja, roman Ekipa Delta je žal dejansko izgubljen v plamenih, a ko gledam zdaj nazaj, je bilo mogoče celo prav tako. To je bil namreč prvi roman, ki sem ga v celoti končal in zdel se mi je popoln v vseh pogledih. Bil sem sedemnajstletni mulo in pričakoval sem, da ga bo nekdo zgrabil z obema rokama, ga izdal v visoki nakladi, jaz pa bom z njim obogatel. Takrat sem doživel veliko razočaranje, a če zdaj gledam nazaj, lahko čisto mirno povem, da je bila cela knjiga (obsegala je sicer 180 tipkanih strani), razen zadnje četrtine, popoln dolgčas. Dandanes pišem nekakšen remake te zgodbe z naslovom Izklopix, eden od namenov obeh knjig pa je obračun z največjim strahom mojega otroštva. Zveni sicer čudno, da se človek boji fiktivnega lika, ki ga je sam ustvaril, a Toni Žnidaršič, kot se največji negativec imenuje, je mene dejansko leta in leta preganjal v sanjah. Na vprašanje zakaj sem ga ustvaril pa žal ne bi znal odgovoriti.

Življenje je od tebe zahtevalo hitro osamosvojitev. Tvoje prijateljice so postale knjige. Pisanje. Danes je tvoj prijatelj blog. Kako se je to prijateljevanje začelo?

Odraščal sem ven iz mesta, na vasi, kjer daleč naokoli ni bilo vrstnika mojih let in čas sem si začel krajšati s knjigami. Najprej otroškimi, z leti pa sem posegal po čedalje težjih in obširnejših knjigah in jasna stvar je, da se mi je razvil dar za pisanje. Ko sem leta 2001 odkril internet in nato čez približno pol leta pristal na Siol forumu, mi je bilo impresivno, kako ob šestih in pol vsi odhajajo v službo, jaz pa v posteljo. Zdelo se mi je, da so ob tako zgodnji jutranji uri vsi zlovoljni, zatorej sem si odprl posebno temo, z naslovom Sancheva jutranja filozofiranja in v njej poskušal s krajšim sestavkom drugim forumašem polepšati jutro, oz. jim dati zagon za nov delovni dan. Po spletu okoliščin, katerim sem bil delno kriv tudi sam, sem forum navsezadnje zapustil in po končanih nočnih mi je dejansko nekaj manjkalo. Čez nekaj mesecev je portal Delo.si kot eden prvih v Sloveniji odprl svoj blogerski portal in še isti dan je nastal blog “Iz volkovega b(r)loga“. Na začetku sem sicer, tako kot na Siol forumu, pisal le po končanih nočnih, sčasoma pa sem odkril vse prednosti, ki jih blog prinaša in začel objavljati čedalje več in več, dokler ni blog postal del mojega vsakdana. Danes imam blog le na Siolovem Blogosu, za slovenske razmere sem dokaj znan bloger, prispevki, s katerimi poskušam po končani nočni vsakomur vsaj malo polepšati dan pa so še zdaj pomemben del Volkovega brloga, čeprav so se preimenovali v (Po)nočna filozofiranja. Človek pride iz nočne včasih tako živčen, da bi bilo nemogoče zaspati, s pisanjem pa se sprostim, da me nato spanec zagrabi kar sam od sebe in to le po nekaj minutah.

Predvidevam, da sedmica nad volkom predstavlja tvojih sedem let. Pravljičnih a zate vsekakor zelo življenjskih?

Ne bo prav. Zgornja slika je namreč moj logo, ki vsebuje osnovne elemente mojega življenja. To so: volk, ki predstavlja mojo volčjo, torej ponosno in včasih samotarsko naravo, številka 71 in luna, ki ima od nekdaj močan vpliv name. Priznam, ob polni luni se tako kot mnogo drugih ljudi tudi sam obnašam povsem drugugače kot ponavadi, kar priznava tudi moja boljša polovica. S številko 71 pa je povezanih mnogo plati mojega življenja, saj me je od nekdaj neustavljivo privlačila in povsod sem jo videval, tudi po večkrat na dan. Nato pa sem odkril, da ima grob, v katerem je pokopana moja mami, številko 71. Dejansko verjamem, da me še dandanes varuje kot angel, kajti ogromnega števila naključij, ki so se mi v življenju zgodila, si jaz drugače ne znam razložiti. Pa naj se vrnem k logotipu. Nekega dne se mi je iz neznanega razloga zazdelo, da bi bilo fajn, če bi imel svoj logo, oziroma neko sliko, ki bi predstavljala moj blog. Tako sem na svoji priljubljeni strani Izklop.com razpisal natečaj in v nekaj tednih se je slik nabralo toliko, da je bilo dejansko težko izbrati. Na koncu sem izbral izdelek uporabnika fr33mana, za kar se mu še enkrat najlepše zahvaljujem, čeprav od logotipa nimam nekih posebnih koristi.

VIR: http://volkec.blog.siol.net/

V intervjuju z Mileno Miklavčič na Radiu Sora sem zaznal tvoj glas kot zelo prijazen, pozitiven. Postane človek srčen, dobronameren ravno zaradi življenjskih viharjev?

S tem slednjim bi se kar strinjal, saj sem mnenja, da ne bi bil takšen karakter kot sem, če ne bi v življenju dal skozi toliko bridkih izkušenj. Sam poskušam v vsakem človeku najprej videti človeka iz mesa in krvi. Vsi smo enaki, vsi smo srečni, vsi trpimo, vsi smo žalostni, a vsi delimo isto mater Zemljo. In koliko jeze in gorja mora biti v človeku, ki je zmožen nekoga ubiti, ali zavreči svojega ravnokar rojenega otroka? Tudi sam sem bil v preteklosti jezen na ves svet, a se nisem zavedal, da s tem uničujem predvsem samega sebe. Imel sem srečo, da sem se spoprijateljil s “Peacehiker-jem” Matejem Sedmakom, ki mi je pokazal svet v drugačni luči. Naučil me je, da če začneš ljubiti ta svet in odpustiš ljudem, ki so te v preteklosti tako ali drugače prizadeli, ti začne svet to vračati v enaki meri. Iz istega razloga sem tudi proti proti smrtni kazni, ali dolgoletnim zapornim kaznim. Vsak človek se je zmožen rehabilitirati, čisto vsak, če le dobi pravo priložnost in v zaporu te ne more dočakati. Drugače pa bi sam svoj glas opisal predvsem kot zelo osladnega, čeprav se do sedaj s tem ni strinjal še nihče, saj mi vsi po vrsti govorijo, da imam zelo lep in prijazen glas, ki naj bi “božal srce”. Bom pustil, da vsak presodi sam.

Učili so nas: spoštuj starejše, pomagaj, … Kako ti učiš?

Hja, je že tako, da sem se, tako kot mnogo drugih ljudi, učil predvsem iz lastnih napak. Veliko sem jih naredil v življenju, morda celo kakšno preveč, a kljub temu mi ni žal za čisto nič. Sem mnenja, da se na tem svetu čisto nobena stvar ne zgodi brez razloga in tudi za najhujše napake obstaja nek vzrok. Človeška duša se pač želi izkusiti in se izkuša v takšnih in drugačnih situacijah. Veliko stvari me je lahko naučilo le življenje in verjamem, da me še marsikaj bo. Napak iz preteklosti seveda ne mislim več ponavljati, vseeno pa rad rečem, da sem vesel, ker sem jih naredil. Če smem ponazoriti s primerom – bi znal danes ceniti in spoštovati vso hrano,  (še prav posebej v zadnjih tednih tako razvpit kruh), če ne bi kot desetletni otrok štirinajst dni po operaciji trpel volčje lakote, katere tudi umetna hrana, ki sem jo dobival prek infuzije, ni mogla potešiti?

Čeprav si veliko pisal o svojih potovanjih, štopanju. Pa kljub temu. Trenutek, ki ga ne boš nikoli izbrisal iz spomina?

Mislim, da vsi moji redni bralci vedo, kaj bom odgovoril, a vseeno. Prvi takšen trenutek se je zgodil drugega maja 2000, ko so mi v roke položili nebogljeno štručko, ki se je drla kar so ji dala majhna pljuča in so se mi iz oči ulile solze kot še nikoli prej. Drug vsaj približno tako močno emocionalen trenutek pa se je zgodil štirinajstega novembra 2001, nekaj minut po koncu tekme Romunija – Slovenija. Takrat sem v vsej radosti, ki je prevevala slovenski sektor, opazil kako romunskemu policistu po licih drsijo debele solze. Ko sem mu podal roko in mi je naklonil hvaležen pogled, češ: »vsaj nekdo, ki ve, da je v tem trenutku hudo nam«, sem solze v očeh začutil tudi sam.

Kot prodajalec na bencinskem srvisu Petrol doživiš marikaj zanimivega, žalostnega, lepega. Kako zadržiš hudo jezo do nesramne stranke? Imaš kakšno posebno tehniko?

Žal se tega še nisem uspel naučiti in močno dvomim, da se kdaj tudi bom. Delo prodajalca na bencinskem servisu ima namreč tudi to slabo lastnost, da postaneš povsem nehote dežurna vreča vsakomur, ki ima slab dan. Skoraj vsakodnevno se dogaja, da jih “slišim”, čeprav nisem čisto nič kriv in včasih dejansko ne morem verjeti kakšnih besed so nekateri zmožni. Druga plat je tako imenovani “višji sloj”, ki ravna z delavcem na bencinski črpalki kot z manjvrednim državljanom. Sprašujem se, če se ta gospod zaveda, da bi si moral kar sam umazati svojo lepo obleko za par tisoč evrov, če ne bi bilo nas, ki smo v vsakem trenutku na volji za to, da nalijemo liter olja. Največkrat se poslužujem »tehnike« skozi eno uho noter, skozi drugo ven, občasno pa se zgodi tudi, da ti kdo resnično pokvari dan. Sam sem sicer že večkrat rekel, da zakaj neki ljudje gledamo resničnostne šove, ko pa je resničnostni šov našega življenja enainsedemdesetkrat bolj zanimiv kot kakšen Big brother.

VIR: http://volkec.blog.siol.net/

Nekoč so se puščale na bencinskih servisih napitnine. Danes je temu drugače. Kakšne izkušnje imaš oz. si imel s tem?

Ne samo, da so stranke nekoč puščale velike napitnine, tudi sistem dela na bencinski črpalki je bil povsem drugačen. Kot vajenec si prišel na črpalko, v roke si dobil metlo in brisalec za čiščenje vetrobranskih stekel, blagajni pa se nisi smel približati niti od daleč. Dandanes je vse drugače, saj je študent že prvi dan poslan na blagajno, kjer ima povsem enako delo kot jaz. Odgovornosti pa kljub temu nima nobene, saj gre on po končani izmeni domov, za morebiten minus pri iztržku pa moram odgovarjati jaz. Sam sem v preteklosti očistil nešteto vetrobranskih stekel, ogromno vozilom preveril nivo olja, hladilne tekočine, ali tlak v zračnicah in posledično sem vsak dan odnesel domov kar lep kupček tedanjih lir. Z uvedbo nelojalnega popusta na italijanskih bencinskih črpalkah, o katerem pa EU kljub pisnim protestom Slovenije ni hotela niti slišati, so se vrste zmanjšale, delo na bencinskih črpalkah se je spremenilo in tudi o napitninah, oziroma “mančah” ni ne duha ne sluha več. Za zanimivost pa naj dodam, da je bila moja najvišja enkratna napitnina petdeset tisoč lir (okoli pet tisoč tolarjev, kar je bilo leta 1998 veliko več denarja kot pred uvedbo evra), prejel pa sem jo od pošteno pijanega možakarja, ki sem mu samo pomagal natočiti bencin, ker sam ni znal.

Kaj meniš o možnosti izkoriščanja medija kot takšnega za neformalno komuniciranje s potencialnimi in obstoječimi strankami – bi se Petrol z blogom bolj približal strankam, v končni fazi je ciljna skupina v blogosferi množična; vsi moramo napolniti rezervoar svojega avtomobila, pretežno se ogrevamo s kurilnim oljem?

Najbrž ni dvoma, da je Petrol ena največjih in najuspešnejših slovenskih podjetij, a nekatere stvari so še vedno tako toge in okostenele, da človek ne more verjeti. Za primer samo poglejte uradno spletno stran pa vam bo jasno čisto vse. Po drugi strani se sicer grem neke vrste neformalno komuniciranje tudi sam in sicer kategoriji Petrolovske (ne)zgod(b)e. Za primer – nekomu ne bo jasno, zakaj je lahko 31. avgusta na svoji priljubljeni bencinski črpalki natočil samo bencin, drugega pa ni mogel kupiti. Nato bo naletel name in ugotovil, da takrat delamo letno inventuro, ki je pač nujno zlo, prebral bo lahko, da letna inventura tudi nam ni ljuba in morebiti bo celo razumel, da tako pač je, da je sistem pač takšnen. Sam sem mnenja, da so to pomembne stvari in da bi se Petrol moral nekoliko bolj približati “malemu človeku”, za kar bi lahko izkoristil tudi blog, saj se ve, da so le-ti čedalje bolj v porastu. Sam bi se na takšno vabilo rade volje odzval, a vseeno močno dvomim, da bo kdaj prišlo do tega. Dejstvo, da članek, ki izide v našem internem glasilu ni honoriran, najbrž pove dovolj. Po nekih nepreverjenih govoricah naj bi Volkov brlog prebiral tudi podpredsednik družbe, gospod Igor Irgolič, a so to res samo nepreverjene govorice.

Se ti morda večkrat poraja v mislih kakšno posebno vprašanje in nisi poskusil nikoli nanj odgovoriti? Potrudi se – kakšen bi bil odgovor?

V mislih se mi kar naprej porajajo najrazličnejša vprašanja na katera ne vem odgovora in takrat preprosto vprašam nekoga, za katerega menim, da bi to utegnil vedeti. Mislim, da smo dandanes vsi ljudje enostavno preveč zaprti, premalo se pogovarjamo, premalo smo osebni in mogoče je tudi zato naš svet takšen kot pač je. Vsi ljudje živijo svoja življenja v pehanju za materialnim bogastvom, dobrine kot so ljubezen, prijateljstvo, poštenost… pa nimajo nobene prave veljave več. Včasih se sam pri sebi dejansko vprašam, ali je bilo prav, da sem življenje posvetil duhovnim dobrinam in ne materialnim. In vedno znova si odgovorim, da dobrin, ki jih imam sam ne bi odtehtalo niti vse zlato Fort Knox-a.

Imaš priložnost. Izzovi nekoga iz blogosfere, postavi vprašanje, morda ti v komentarju nanj odgovori.

Če me bo o nekom nekaj zanimalo, ga bom naravnost vprašal, če ne drugače pa prek maila. O blogerjih se mi sicer pojavlja veliko vprašanj, kot so recimo: Le kje dela Had, da ima vedno znova toliko koristnih informacij, koga bere Jonas in zakaj me tako vztrajno ignorira, zakaj me Fras ni povabil k projektu časopisa Blogorola, me ta in ta bere ali sem mu španska vas, kako je Sosed dobil skrbništvo nad svojim kavbojem in še in še. Ampak firbec ni lepa stvar, zato lahko čisto brezskrbno živim tudi brez teh odgovorov. Imam pa zato sporočilo za vse bralce in pisce blogov – ne presojajte človeka na prvi pogled. Če preberete, da je nekdo podprl peticijo, za katero stoji RKC, to ne pomeni, da je verski fanatik. Mogoče je celo večji nasprotnik in kritik te ustanove kot ste vi. Dajte mi priložnost, preberite kar imam za povedati in nato argumentirano kritizirajte, če se vam bo to zdelo potrebno, kajti argumentirana kritika je lahko samo koristna. To, da nekdo prebere stavek ali dva, nato pa v komentar napiše prvo stvar, ki mu pride na misel, je zame nesprejemljivo in me vedno znova spravi “na obrate”.

VIR: http://volkec.blog.siol.net/

S katerim blogerjem si se prvič sestal, kakšni so bili občutki in katerega blogerja bi si želel spoznati osebno danes?

Približno leto dni nazaj smo se blogerji s portala Delo.si dobili v ljubljanskem hostelu Celica in celo noč klepetali kot najboljši prijatelji. Razen slabih občutkov, ki so me prevevali, ko sem naslednje jutro vstal in začutil neznosen glavobol, lahko povem samo dobre stvari. Sicer pa sem že zdavnaj ugotovil, da ljudje niso več tako polni predsodkov pri spoznavanju ljudi z inetrneta, kar je lahko samo pozitivno. Ne da bi se hvalil, a prek interneta sem spoznal ogromno ljudi in nekateri so me pozneje dejansko razočarali, a velika večina je povsem normalnih ljudi, takšnih kot sem sam. Tudi na Blogresu sem spoznal veliko blogerjev, na vprašanje koga si želim spoznati ta trenutek pa žal ne morem odgovoriti, saj je spisek vse preveč dolg.

Si tudi neke vrste ugankar, saj sem opazil, da vsako nedeljo objaviš deset anagramov, obiskovalci pa jih nato rešujejo. Sestavljaš te anagrame sam, ali uporabljaš kakšen generator?

Anagrami so se mi vedno znova zdeli zelo hecna stvar. Vzameš neko besedo, premečeš črke in ven dobiš neko povsem drugo besedo. Ko sem prebral knjigo DaVincijeva šifra, kjer imajo anagrami pomembno vlogo, sem nekega dne vzel v roko list papirja in svinčnik ter sestavil anagrame iz imen in priimkov nekaterih blogerjev ter vse skupaj objavil na blogu. Prispevek je naletel na dober odziv in tako sem se odločil, da bom s sestavljanjem anagramov nadaljeval tudi vnaprej. Seveda bi bilo zelo drzno trditi, da jih vedno znova sestavim sam, saj včasih v pomanjkanju časa dejansko uporabim internetni generator, večina jih je pa kljub temu sestavljena ročno. Le kdo se skriva v anagramu Manja Tomazer?

Na svojem blogu vedno znova poudarjaš upanje. Kaj ti pomeni upanje in zakaj ga pišeš z veliko začetnico?

V filmu Kaznilnica odrešitve, Morgan Freeman reče Timu Robbinsu, da je Upanje nevarna stvar, od katere človek še znori, a on mu na koncu dokaže, da temu ni tako, oziroma da je prav Upanje ena najlepših, če ne celo najlepša stvar na svetu. Veliko let sem trdil isto kot Morgan Freeman, a nato spoznal, da Upanja nikoli nisem izgubil. Tudi ko sem bil najbolj na dnu, sem ga ohranil in upal, da bo nekoč bolje. Vera lahko umre v človeku, prav tako lahko umre ljubezen, a Upanje ne bo umrlo nikoli. Edino je, ki je vedno ob tebi in ti je v tolažbo tudi v najhujših trenutkih. Ko sem pred letom dni priplezal iz globokega brezna osebne krize in spoznal, da se temu lahko zahvalim le Upanju, sem sklenil, da ga bom odslej delil kolikor bom le lahko in ga zaradi spoštovanja do njega začel pisati z veliko začetnico. Zatorej, ni važno koliko slabo zgleda – NE OBUPAJTE!

Alex van der Volk, zahvaljujem se ti za zanimive odgovore in še bolj zanimiva vprašanja, ki se ti večkrat porajajo v mislih. Vas, dragi bralci pa vabim tudi na njegov blog -> http://volkec.blog.siol.net/