Tokrat prihaja v goste pobudnik akcije Poplave 2007, Uroš Gruber iz Celja. Kratek intervju z njim, vezan na akcijo, je bil pred časom že narejen. Na dan predaje denarja pomoči potrebnim sem ga tudi osebno spoznala. Prijeten, prijazen fant, mož. Njegova strast fotografija in lastnost, preciznost. Poleg fotografij mi je zaupal kaj meni o jutranjih zajtrkih v postelji, kako blizu mu je politika in mnogo več.

Vabljeni k vrsticam najinega virtualnega klepeta.

Blogerji so te lahko bolje spoznali kot pobudnika akcije Poplave 2007.  Kratek intervju na to temo je bil pred časom narejen. Pa vendar, le eno vprašanje: Si se ob realizaciji te akcije česa zbal?

Hm, težko bi rekel, da sem se česa zbal. Predvsem zato, ker se z morebitnimi problemi ubadam, ko le ti nastopijo. Zakaj bi si delal skrbi za nekaj, kar sploh (še) ne obstaja. Morda me je skrbelo le na koncu, ko je bil denar že predan, da se bo našla kakšna oseba, ki bo imela marsikaj za povedati, v smislu ‘foušije’.

Svoj blog si ustvaril letos, poleti. Najprej angleško verzijo, kaj kmalu slovensko in sicer pod lastno domeno. Čemu?

Želja po blogu se mi je porodila že nekaj let nazaj, ko je bilo bloganje v Sloveniji še v povojih. Na poročnem potovanju na Mauriciusu mi je Tanja ponudila, da v njen dnevnik strnem nekaj svojih misli. Bilo je zanimivo. Tako sem ob povratku kmalu ustvaril blog, ki je bil sprva v angleški različici. Na željo bralcev, sem kmalu presedlal na slovensko. Lastno domeno sem imel že nekaj časa in ko sem pripravljal blog, je bila edina smiselna poteza uporaba svoje domene.

Za celostno podobo bloga si porabil kar 20 ur dela. Kot si se sam izrazil, pri stvareh, ki ti nekaj pomenijo, želiš biti perfekcionist. Katerim stvarem oz. aktivnostim daješ prednost?

Prednost dajem stvarem, ki mi nekaj pomenijo in me veselijo. Ena izmed njih je tudi blog, ki mi je kar nekako zrasel pod kožo. Zato se pri vsakem objavljaju poskušam maksimalno potruditi in včasih že napisano večkrat pobrišem ter začnem znova. Podobno je tudi pri fotografiji. Zato nerad objavim fotografije še isti dan. Objavljene fotografije tudi dodatno obdelam, popravim kakšne malenkosti. Podobno je tudi pri grafičnem oblikovanju, ki je tudi ena izmed strasti. In morda bi pri teh 20ih urah dodal to, da sem pred tem napravil vsaj tri oblikovne predloge, ki pa mi kmalu niso bile več všeč. Zato se mi velikokrat pripeti, da s kakšnimi izdelki zamujam, ravno zaradi tega, ker z njimi nisem 100% zadovoljen.

Dan za dnem, teden za tednom in je leto naokoli. Omenil si, da je tvoj dan četrtek, ker se zavedaš bližajočega se petka. Česa se ob vikendih najbolj veseliš? In če imaš rad četrtek, kaj bi rekel za nedeljo?

Vikendov se veselim, ker se bom lahko spočil, se družil s prijatelji, kaj novega videl in spoznal. Všeč mi je, ker je vikend tisti, ko me ura ne preganja in nepotrebne skrbi lahko pustim nekje v kotu. Nedelja mi ni všeč, čeprav sodi v vikend. Je pa res, da jo v času študija bolj cenim, saj so petek popoldan in sobota rezervirani za šolo in mi tako od vikenda ostane le nedelja.

Rad fotografiraš. Od kdaj ta strast?

S fotoaparatom sem se pobliže spoznal v srednji šoli, ko mi je profesor telesne vzgoje v roke porinil šolski aparat in dal nalogo fotografirati šolsko košarkarsko ligo. Imel sem grozno tremo, saj takrat še ni bilo digitalnih aparatov, kjer lahko takoj vidiš ali je fotografija uspela ali ne. Po vsaki tekmi sem nato pripravil kolaž izbranih fotografij, ki so nato v avli visele na ogled do prihodnje tekme. Delo me je veselilo, zato sem si z zbranim denarjem kmalu v Avstriji kupil mojega prvega analognega Nikona, ki sem ga po nekaj letih nadgradil z digitalnim.

Kljub opremi pa sem fotografijo zanemarjal, glavni razlog je bil perfekcionizem. Postajal sem vedno bolj zahteven in fotografije mi enostavno niso bile všeč. Ko sem spoznal Matjaža, sem ga poprosil, da poda svoje mnenje o fotografiji mojega mesta Celja. Bil je navdušen in lahko rečem, da je bil to eden izmed glavnih razlogov, da sem na svoje fotografije začel gledati drugače in tako spoznal, da je nekaj prav zanimivih. Od takrat poskušam čim več fotografirati, veliko podporo pa imam tudi s strani najbližjih, kar se mi zdi zelo pomembno.

Kaj želiš pri fotografiji poudariti?

S fotografijo skušam predstaviti motiv z drugega zornega kota. Tako kot ga vidim sam, predvsem drugačno, neklasično.

Na katero svojo fotografijo si najbolj ponosen?

Zaenkrat še nimam tiste ‘the one’ fotografije. Opažam namreč, da mi fotografije izpred let niso več tako všeč kot takrat, kar verjetno kaže na moj napredek v fotografiji. Začel sem se tudi izobraževati in tako sem na eni izmed delavnic razstavil svoji prvi dve fotografiji, ki se bodo vsekakor znašle na seznamu boljših fotografij. Zato bi morda izpostavil eno izmed fotografij, ki ni bila razstavljena in mi je osebno zelo všeč.

Foto: Uroš Gruber (http://blog.gruber.si/2007/09/27/fotomodni-vikend-rezultati/)

Omeniva avto, ki ga trenutno voziš, saj je eden izmed posebnih. Kaj te je na njem prepričalo?

Avto mi je bil všeč, ko sem ga prvič videl v Sloveniji. Takrat sem si rekel: “Takšen avto bi rad enkrat vozil”. Nekaj let kasneje sem se dogovoril za testno vožnjo, ki je vse skupaj obrnila na glavo. Bil je drugačen od ostalih avtomobilov. Še isti dan sem začel razmišljati, kje bi staknil nekaj odvečnega denarja. Ker je bil tudi Tanji zelo všeč, je neizmerna želja kmalu postala realnost in po 4ih mesecih čakanja sem postal ponosen lastnik modrega Mini Cooperja. Vožnja z njim je res užitek.

Foto: Uroš Gruber (http://sekundek.deviantart.com/art/Mini-Cooper-53414442)

Od letošnjega leta dalje šteješ zakonsko zvezo. Spomin na poročno potovanje pa je dolg vse do Mauritiusa. Najbolj zanimiv ali celo smešen dogodek je?

Težko bi izpostavil posamezen dogodek, saj je bilo celotno doživetje otoka nekaj posebnega. Vsak dan je bilo nekaj novega in zanimivega. Morda bi izpostavil celodnevni izlet s t.i. ‘quad bike’. Poleg enkratnega vzdušja, ki so ga pripravili tamkajšnji skrbniki narodnega parka, je bila vožnja zabavna in na trenutke tudi adrenalinska. S 60km/h drveti po blatni cesti skozi plantaže sladkornega trsa mi bo ostalo za vedno v spominu, kakor tudi prvovrstni razgled z najvišjih vrhov nad celotnim otokom.

Foto: Uroš Gruber

Kaj meniš o jutranjih zajtrkih v postelji. Si jih kdaj privoščita oz. s čim se predvsem razvajata?

Jutranji zajtrk v posteljo je nekaj posebnega. Zato sem dan, ko sem Tanjo zaprosil za roko, začel z zajtrkom v postelji. Na žalost je bil to zadnja postrežba v postelji, saj si ob vikendih privoščim daljši spanec in ko le uspem spregledati, Tanja že vsa prebujena skače po sobi.

Seveda pa si privoščima druga razvajanja, kot je naprimer obisk savne, masažnih centrov, kopališč. Tudi izleti v dvoje z Minijem so pogosto na sporedu.

Letošnja predvolilna kampanja pa te je spomnila na leta, ko smo bili pionirčki. Kako se spominjaš teh časov, Tita in praznovanja Dneva mladosti?

Zdi se mi, da smo bili ljudje manj sebični. Bolj smo se združevali, tempo je bil bistveno počasnejši. Edina stvar, ki mi ni bila všeč, je bila na rob zlikana bela srajca. Še danes jih ne prenesem.

Dan mladosti organizirajo nekatere mladinske organizacije še danes, vendar tisti za časa pionirjev ne sežejo niti do kolen. Mladina vidi užitek le še v pijančevanju.

Bi sicer kdaj v prihodnosti kandidiral za župana ali celo predsednika? Koliko ti je blizu politika?

Politika je ‘kurba’, zato se jo bom izogibal kot hudič križa. Problem naših politikov je predvsem v tem, da bi si najprej morali prebrati kakšen priročnik »politics for dummies«, saj jih je večina neizobražena na tem področju.

Ker tudi sam nimam blage veze o politiki, niti si je ne želim spoznati, močno dvomim, da bom kadarkoli med kandidati za župana ali predsednika.

In kaj bi obljubil ljudem če bi bil med predsedniškimi kandidati letos?

Predsedniške obljube so varljive, saj je vloga predsednika bolj simbolična in bistvenih sprememb predsednik kot tak, ne more narediti. Zato takšnih obljub, kot smo jih slišali od letošnjih kandidatov ne bi dajal.

Od nekdaj trdim in verjamem v usodo. Ob prvem srečanju z Urošem je bila ta znova potrjena. Njegova življenska sopotnica Tanja je bila v vrtcu moja sošolka. Dejstvo me je zelo razveselilo. Po 25 letih sem ponovno srečala njo in spoznala njega. Že zaradi takšnih trenutkov je vredno biti del blogosfere. 

Uroš, hvala za sodelovanje, vi pa se sami prepričajte o Urošu in prebrskajte njegov blog http://blog.gruber.si/.

Lep pozdrav,

razkritOdkrito