Milena Miklavčič: kako strgati maske z obrazov?

V prejšnjem tednu sta se me dotaknila dva dogodka, ki s politiko, za katero mi nekateri očitajo, da jo ljubim, nimata nobene posredne zveze, sta pa ključna za našo skupno prihodnost.

Najprej sem trčila v podatek, da vsak drugi otrok v Sloveniji ni sposoben priti na Šmarno goro.

Čakaj malo, sem si rekla, saj to je nemogoče!

Vsak dan, ko grem na sprehod okoli becirka, kjer živim, videvam ne le gospe v najboljših letih, ki migajo, tečejo in skrbijo za svojo postavo, srečujem se tudi z mladimi, ki trenirajo tek ali kar že bodi drugega.

Skoraj bi pozabila, da smo Žirovci na področju miganja unikatni, saj naša osnovna šola sodi med deset najuspešnejših, kajti fizkulturniki že tradicionalno dobro skrbijo zato, da otroci niso preveč zaležani, rečeno po domače- leni kot fuksi.

Stanje drugod po Sloveniji je, očitno, dosti slabše. Zlasti po mestih. Tam sicer vsak četrti otrok igra nek inštrument, kar pomeni, da tudi praktično nima časa za športne aktivnosti, večina se razmigava zgolj in samo takrat, ko sedejo, oziroma vstanejo izza računalnika. …več (piše Milena Miklavčič)