Intervju z Lucijo

Kot sem zapisala že v omenjenem prispevku: »Pojma nimam. Enostavno sem si zaželela oditi nekam vstran. Nekam, kjer me ravno vsi ne poznajo. Nekam, kjer bom lahko misli dopolnjevala, jih kitila ali odpravljala. Moje lastne. Nekam, kjer bom lahko v miru božjem razmišljala…« Mogoče bi danes rekla – blogerji. »Poznala« sem Alenko in Herrca in ju redno prebirala. In nekako sem začutila svoje mesto med njima. Njuno ustvarjanje je sicer zelo različno, a iz njega veje srčnost, kar redko srečaš med pisci… Začutila sem možnost neke kreativnosti, ki je na Večeru ni bilo, vsaj ne takšne, ki bi bila pisana meni na kožo… Poglej me danes – po treh mesecih in še malo – pišem pesmi… (smeh…)

Si kdaj pomislila, da je tudi bolečina, ki jo človek začuti oziroma jo ima v sebi, del trenutka, kateri nas privede do spremembe k še boljšemu življenju? Se pravi, če želimo biti srečni, moramo biti veseli, da smo kdaj žalostni.

To venomer ponavljam. Pred letom in pol sem preživela srčni infarkt, po moje »dobrofarkt«. Ob tej priliki sem za nekaj časa tudi umrla, bila sem klinično mrtva. Življenje, ki sem ga živela 45 let se je razblinilo. »Razletela« sem se na milijon drobnih koscev, nisem več vedela kdo sem, kaj sem, vse v kar sem verjela in na čemer sem gradila svoje življenje je izgledalo tako zelo ceneno. Materialno sicer urejeno, a tako zelo brez vrednosti. Utečen (stresni) posel, solidni dohodki, dosti »navlake« preteklosti, nezaceljenih ran… Nekaj v meni je vpilo, da to nisem jaz, nekaj me je dregnilo pod rebra in reklo: Pojdi! Išči! In sem šla. In iščem. In sem srečna.

Kako si predstavljaš rojstvo novega dne? Kako bi s svojimi besedami opisala prebujanje Sonca?

Rojstvo novega dne? Kot ena velika skrivnostnost, v katero je vkomponirano tudi prebujanje Sonca. Kajti Sonce je lahko tudi Bog. Ko imaš občutek, da se vse umika vrvežu sodobnega, stresnega življenja in gre na randi z Bogom… Enkrat si tako in drugič drugače razpoložen. Ne reci, da je vedno enako! Zame Ni. Vsako jutro se Sonce prebuja drugače. Vsako jutro je njegov odsev drugačen. V bistvu gre za to, da ga sama doživljam vedno drugače. Da si na način, kako se zaziram v sončna jutra, kreiram dan. Osebno ne maram puste sivine, ki se prikaže, kadar si Sonce vzame dopust in spi spanje pravičnega…, čeprav se jo tudi trudim sprejemati s hvaležnostjo… In v tem mojem odnosu do Sonca je ves čar njegove skrivnostnosti, kot tudi do rojstva novega dne.

»Želim ti toliko volje, kolikor jo ima Sonce, ki kljub vsej bedi tega sveta, vzide vsaki dan znova.«

Poglej, vsa znanja Vzhoda in Zahoda, vsa njihova filozofija na vrh stvarjenja postavlja voljo. Bila sem presenečena, ko so se mi informacije, učenja, gradiva… stekala v to smer, ker bi sama tja uvrstila doživetje brezpogojne ljubezni… Vendar če pogledaš globlje – brez volje do doživetja… Torej, kaj sem želela reči – niso Platon, Sokrat, Konfucij itd. itn. zastonj večni in modri, čeprav niso plavi… ;)))))))

»Ne joči za Soncem, morda zaradi solz ne boš videl zvezd.«

Ko je nekaj končano, je končano. Ko se ti nekje zaprejo vrata, se nekje drugje odprejo druga, zagotovo pa te čaka odprto okno. Lahko bi jokala nad svojo usodo, preklinjala, se jezila, hendikepirana, vkleščena v bolezen… Zakaj? Dobila sem to preizkušnjo, da se nekaj naučim. Pojma nimaš, kako se mi je življenje spremenilo v tem letu in pol. Zagotovo je ena izmed lekcij tudi v tem, da sem se naučila »videti«.

Kdo je pravi prijatelj?

Ne vem, če obstoji neka formula ali definicija, kdo je pravi prijatelj. Kar je meni, ni nujno tebi, še manj njemu in tako dalje… Zame je nedvomno tisti, ki mi pusti biti sebi lastna, ki mi odkrito pove svoje mišljenje, na čigar ramenu lahko jočem… in je neodvisen od časa in prostora… V nekem trenutku, v neki situaciji so ravnanja nekoga zares posebnega lahko takšna, ki presegajo vse normative prijateljstva… Sem pa prepričana, da pride vedno, ko ga zares potrebujemo. Vse ostalo vmes je en sam bla, bla, bla.

S komunikacijo lahko rešiš zakon, prijateljstvo. Lahko pa vse skupaj le pripelješ v slepo ulico, kot si dejala sama v sporočilu Hvaležna sem zate. In kot rečejo modri: »Celo življenje se učimo, a na koncu vendarle nespametni umremo.« Kaj meniš, zakaj je temu tako?

Koliko ljudi nas živi na tem lepem modrem planetu? Šest, osem milijard? Prav toliko edinstvenih, sebi lastnih dušic, brez katerih življenje zdaj, v tem trenutku, v tej resničnosti, ne bi bilo takšno kot je. Kdo si upa trditi, da razume življenje in njegove zakonitosti, ki so za vsakega Zemljana edinstvene? In kdo lahko poreče, da vse ve? Ali drugače rečeno – Učenje, učenje, učenje! In razlog za naslednje življenje.

Seveda. Eno smrt sem že preživela. Saj poznaš tisto – gorje tistim, ki so videli pa ne verujejo, blagor tistim, ki niso videli pa verujejo. Skeptikom, kot sem bila sama, je pač treba »fizično« pokazati… No, malo se šalim. Seveda verjamem, da to življenje v tej obliki in v tem prostoru ni edino življenje mene kot duše. Imam tudi svoje empirične dokaze za to. Bila sem ob očetu, ki je odhajal, tako rekoč 24 ur na dan. Bila sem prisotna ob njegovih »videnjih«, ki se uresničujejo, njegov prebujeni praspomin je postavil naša življenja na mesta, ki jih v klasičnem pomenu življenja ne bi nikoli doumeli. Njegovo, babičino, moje… Postalo je jasno, zakaj sem si ga izbrala (jaz, duša) za očeta, on (duša) babico za svojo mamo… Bilo je fantastično potovanje, ki mi je ogromno dalo…

Jaz verjamem v Boga, pa če je to Sonce, pikapolonica, veter, energija, dež… Kako dojemaš ti svojega Boga?

Bog je ljubezen. Ena sama, čista ljubezen. Brezpogojna ljubezen duše, ki se sme in mora izraziti kot duša. Ne vem, v kakšni obliki bi si ga narisala… Je v vsemu, kar me obdaja, kar sem. Nasmehne se mi skozi cvet magnolije, skozi polzečo kapljico na šipi, pomežikne mi izpod dežnika, zapoje skozi Maria Lanzo. Me nasmeji skozi modrino očk mojega ljubega, se stisne k meni skozi nečakove ročice ali me objame preko hčerinega objema… Je v Soncu, v vetru, v dežju, v belih snežinkah. Je v silni energiji, ki jo zame predstavlja morje, je v butanju valov ob obalo… Je sreča ob zavedanju, da sem. Tukaj in zdaj in je On z mano, v meni. Je upanje v vsakem novem jutru, sončnem vzhodu, vzhajajoči zvezdi na nebu. Je ljubezen, ki jo občutim vedno, ko se zavem, da ljubim… Je pa tudi žalost, bolečina in modrost… Skratka: On je vse, v vsem!

Lucija, katero vprašanje bi si zastavila sama in kakšen bi bil nanj odgovor?

Kdo je pravzaprav Lucija? Nedvomno nekdo, preko katere se delam jaz, osebno, tista resnična jaz, ki je 45 let spala v meni…
Če bi me vprašala pred letom in pol, bi ti napisala deset listov o tem kdo in kakšna je. Vprašaj me čez nekaj let, morda bom tedaj vedela kaj več…

Tvoj življenjski moto je: