Glasba, pisanje in … likanje

Ne vem od kod in kdaj to izvira, ampak ja, sem človek, ki rad lika. Se moram po tej izjavi posuti s pepelom, umiti usta z milom, prebičati ali klečati na koruzi pol ure? Ne vem, samo sprašujem … Vse bolj namreč ugotavljam, da likanje velja za neprijetno opravilo, jaz pa za nekakšen čudež narave, ker mi je prej všeč kot neprijetno. Že neštetokrat sem bila deležna zabodenih pogledov, ko sem omenila, da rada likam. Kot da je to najbolj gnusno opravilo na planetu. Pa sploh ne vem, zakaj!

Likanje je od vseh gospodinjskih opravil najbolj čisto, ker nima veze z umazanijo – perilo je prej že oprano, čisto, dišeče. mmmmm Poleg tega ob likanju nimaš nikakršnega opravka z vodo. In jaz precej mrzim vsa možna pomivanja vseh možnih zadev, ker mi voda vedno uniči že tako zelo krhke nohte. Tretja stvar je, da je smisel likanja toplota, kar je meni, kot človeku, ki ga rado zebe, vse prej kot neprijeten vidik. Najboljše od vsega pa je, da zraven lahko poslušam glasbo. Recimo med sesanjem je pač ne morem (kar je velik velik minus).

En tak popoln-večer-za-likanje sem imela v petek. Čakal me je kup kuhinjskih krp, robcev, očijevih srajc, pa precej maminih hlač in majic. Bila sem sama doma, kar so že skoraj popolne okoliščine. Takrat ne jakost ne izbor poslušane glasbe nista omejena. Za češnjo na smetani pa so bili na Valu 202 ravno MI2 v živo iz studia 14.
Naj trenutek večera je bil, ko je Dimek pred enim komadom dejansko rekel
“Naslednja pesem je za vsa dekleta, matere in žene, ki ste ostale doma in likate!”
TOOOOOOOOOOOOOOOOOO!!!!!!

In, saj, likanje samo po sebi je čisto OK, ni pa nekaj posebnega. Ampak, aveste, plesanje fokstrota na Samo tebe te imam po dnevni sobi ob pol polnoči s fotrovo srajco … To je pa neprecenljivo! 🙂

Lucija Hrastar