Markale, sarajevska tržnica skladnosti in miru, ki se je spremenila v mesto groznega zločina

Arhitekt Josip pl. Vancaš Požeški je verjel v Boga in prav tako v samosvojo lepoto dunajskega stavbeništva. Leta 1884 ga je takratna bosanska vlada povabila v Sarajevo in mu podelila naziv glavnega mestnega arhitekta. Najverjetneje je njegov izdelek tudi glavna mestna tržnica, ki jo je postavil na mestu nekdanjega sejmišča. Če sta Vencaš in njegov projektant August Butsch verjela, da je njen namen oskrba prebivalstva in da je tržnica tudi mesto druženja, da jo morata prav zato krasiti skladnost in ravnovesje, se je nekaj deset let po njuni smrti vse grozeče spremenilo.

Bilo je v času jugoslovanskih vojn, ko je glavna sarajevska tržnica, ki je ostala skorajda edino mesto, kjer si lahko še kupil hrano, postala mesto obupa, krvi in groze. Toda začnimo dan pred tem. 27. avgusta 1995 se je takratni bosanski predsednik Alija Izetbegović odpravil na zapleteno pot v Pariz. Najprej z avtom proti Mostarju in nato naslednji dan s helikopterjem v Split ter kasneje z letalom v francosko prestolnico.

Tam naj bi se srečal s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in imel nato sestanek s skupino, ki je pripravljala pogodbo o koncu vojne, tako imenovani daytonski sporazum. Ne vem, kdo ga je tisto jutro, 28. avgusta, tik pred odhodom iz Mostarja obvestil, ali njegove obveščevalne službe ali sin Bakir, ki je tistega dopoldneva na hrvaškem letališču v Puli čakal na polet proti Iranu, toda sporočili so mu, da se je zgodil grozen zločin. Da je bila tržnica – arhitekt in projektant sta jo poimenovala Markthalle, kasneje je postala zgolj tržnica Markale – ponovno granatirana. Da je umrlo veliko ljudi in da je veliko ranjenih.

Direktor slovenske varnostno obveščevalne agencije Sova Drago Ferš je nekaj ur kasneje predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku…nadaljevanje, piše Borut Šuklje