Ura filozofije: O naravoslovju morale

Friedrich Nietzsche, nemški filozof 19. stoletja, se v svojem delu »Onstran dobrega in zlega« v poglavju »O naravoslovju morale« obrača predvsem h kritiki dosedanje morale oziroma tradicionalnega pojmovanja tistega, kar je Kant poimenoval kategorični imperativ. Filozof, ki je moderno Evropo označil za rojstni kraj nihilizma, obsoja navezanost ljudi na obstoječe morale in vrednote, ki jih je do skrajne točke privedla zgodovina časa, spoj nesmislov in naključij. Bistveno, kar je potrebno za odrešitev evropskega človeka, je izhod iz moralne kletke. To stališče nove znanosti morale onstran dobrega in zlega, izven pojmovne in vrednotenjske skrajnosti, zapoveduje posamezniku obrat in pogled k zunajmoralni presoji vseh dosedanjih moral. Imoralizem, kot ga v spremni besedi že omenjenega Nietzschejevega dela označi Ivan Urbančič, ne pomeni odklon vsakršne morale. Ne, le-ta, morala, je za človekov obstoj tista temeljna lastnost ali bolje rečeno nravstveni zakon, ki človeka dela človeka. Imoralizem Nietzscheja zahteva prostost v odnosu do vsake morale, ki se je skozi zgodovino utrdila v človeku, ljudstvih, rasah in celotnemu občestvu; ta imoralistična pozicija lahko privede do kritičnega, znanstvenega pristopa k temeljem prave morale.

O znanstveni morali
Problem, ki ga Nietzsche navede že na začetku poglavja, je sámo gledišče na moralo, iz katerega so izhajali misleci. Verjeli so, da je morala nekaj, kar je že a priori dano, vedno in povsod pa je manjkal sum, da gre za nekaj problematičnega, manjkal je problem morale. Ravno zato se nemški filozof spusti v iskanje moralnih dejstev in njihovo utemeljitev, ki je do takrat veljala le kot učena oblika dobre vere v vladajočo moralo in ki se je s strani moralistov, ustanoviteljev morale določenega obdobja, rodila zgolj in samo kot znamenjski jezik afektov. Ta opazka leti predvsem na Kanta in njegov kategorični imperativ. Nietzsche obsodi svojega predhodnika z argumentom, da tovrstna in podobne morale le opravičujejo svojega ustanovitelja pred drugimi, mu odpirajo pot do svojega uveljavljanja moči in ustvarjalne muhavosti na človeštvo ter z njo namigujejo, le »Na meni je vredno pozornosti, da morem poslušati – in pri vas naj ne bo nič drugače kakor pri meni!«1 Pri tem se je s prisilnim vcepljanjem teh moral izoblikovalo grozovito nasilje, ki je ujelo v suženjski primež nemočne in naivne posameznike. Kajti, vsaka morala je po Nietzscheju v nasprotju z laisser aller (pustiti iti), saj ne pusti svobodomiselne razpuščenosti človekovim nravem. Morala je kos tiranije nad naravo, prav tako nad pametjo, a to še ne pomeni ugovora proti njej. Morala mora biti in je dolgotrajna prisila nad človekom, a ravno iz te tiranije samovoljnih zakonov, ki ne dopuščajo popolne svobode človekovi naravi, se rodi poslušnost. Zakaj je poslušnost za Nietzscheja tisto dobro? Iz poslušnosti, vztrajne in enosmerne, se namreč rodi zavest zaradi katere je življenje na zemlji vredno živeti. Tukaj se Nietzsche ustavi ob pojmih kot so vrlina, umetnost, glasba, ples, pamet in duhovnost; preko poslušanja narave pride individuum do razkritja svojih zmožnosti, nadarjenosti in sposobnosti, pride do svoje resnice. Na tem mestu pa smo že priča izrodku morale, kakršne so se na časovni premici skozi stoletja izvijale tradicionalne in dosedanje morale. Pri Nietzscheju prej opevano samovoljnost in nujno nasilnost moralnega izhodišča zavoljo dosega prave narave človeka, so si s trdimi, grozljivimi, protirazumnimi pristopi  prisvojili koristolovski in prevzetni vzgibi tako imenovanih ukazovalcev, ljudi, ki so znali izkoristiti osnovno in nedolžno poslušnost ljudi v svoj prid. Umetnost ukazovanja je tako predpostavljala pragmatičnost kot rezultat razuma in zvèdla vse odgovore na vprašanja morale ravno na to zmotno, izrojeno pozicijo.

Nepogrešljiv pripomoček pri novi duhovni disciplini in vzgoji  podrejenih, odvisnih in omejenih umov je postalo suženjstvo misli. Vse, kar so samoopevani moralisti učili, je bilo sovražno gledanje na svobodo, na tisti laisser aller, ki opozarja na grožnjo propada, izgubila se je rdeča nit osebne samostojnosti, samoohranitve in samozadostnosti, potreba po omejevanju horizontov in po nalogah, ki bi kakorkoli zožile te perspektive, pa je rasla, zavojevalcem človeškega uma se je igra močnejših in šibkejših zazdela še bolj privlačna. Ta igra mačke in miši pa je po Nietzschejevem mnenju plod lastne naivne vdanosti in lenobe. Ravno to je bil povod za ljudi, ki so oziroma še vedno v družbi nosijo vlogo ukazovalcev, da so znali izkoristiti to najbolje zaradi omejenosti, počasnosti, neodločnosti, nazadovanja in vrtenja človeškega razvoja podedovano lastnost poslušnosti. Ker je potreba po poslušnosti postala s časom dobro urjena in vzgajana, nekakšna formalna vest (Nietzsche to izrazi s stavkom: »Brezpogojno moraš kaj storiti, brezpogojno kaj opustiti, skratka moraš.«2), so potrebo po lastnini in posesti česarkoli prevzeli prav tako že omenjeni nadrejeni ukazovalci. Vendar je to hlastanje po posedovanju, pa naj bo to sočlovekova miselnost, materialna dobrina ali sam obstoj, zašlo s poti in Evropo zaznamovalo z moralno hinavščino ukazujočih, ko razna slepila v obliki izpolnjevanja starejših in višjih ukazov (prednikov, ustave, prava, zakonov ali celo boga) postanejo vrhovni zakon skupnosti. S tem je Evropa postala ena sama čreda ljudi, ki daje vtis, da je edina dovoljena vrsta človeka, kjer veljajo zgolj in samo čredni nagoni, spoznani za dobro. Človeške črede povzdigujejo  svoje lastnosti (Nietzsche tukaj našteje smisel za skupnost, dobrohotnost, zmernost, sočutje, obzirnost, marljivost, skromnost in prizanesljivost) do najvišjih človeških vrlin, obenem pa se s tem lažnim potenciranjem vrlinskosti delajo še bolj krotke, spravljive in koristne zgolj čredi. Ostala človeška odstopanja pa je potrebno izničiti ali izravnati, saj ne pomenijo nič drugega kot klic k hudiču, krik po zlu. Šele tukaj se počasi izbistri naslov Nietzschejevega dela, Onstran dobrega in zla, ko jasno nakaže, da za pojmovanje morale ne zadostuje, narobe, ne ustreza posploševanje moralnega vrednotenja na pojma dobrega in zla, kjer morala ne pomeni nič drugega kot bojazljivost. Kako si to razlagati? Človek ali čredna žival po Nietzschejevih besedah se hoče iz svoje strahopetnosti ravnati zmeraj dobro in bežati pred njegovim nasprotjem, ki pomeni ugonabljajoče zlo. Misleci morale so tako vedno iskali upravičene razloge proti »peklu« v človeku, iskali so recepte proti strastem v njem.

Nietzsche se pri tej taktiki moralistov ustavi z ironično prispodobo zveri živali in zveri človeka v 197. paragrafu, pri čemer že sama predstava zveri dosedanje morale ustrahuje, da te hkrati hlepijo po zdravilu za to bolehnostjo, zverinskostjo človeškosti. 
V nadaljevanju Nietzsche naprej napada to posploševanje vrednot, kjer dobi človek ali celó celotno človeštvo suženjsko mesto znotraj morale. Kot primer navede Jude, »ljudstvo, rojeno za suženjstvo«, ki so s spreobrnitvijo vrednot, preko prerokov, ki so besede bogat, brezbožen, hudoben, čuten, ubožen in nasilen ponesli na skupen negativni, bogaboječi imenovalec in dosegli, da je »življenje na zemlji za nekaj tisočletij dobilo nov in nevaren čar«, svet so označili kot žaljivko. Tukaj se začne revolucionarni »upor sužnjev v morali«. Nadalje kritizira vse te brezpogojne zasužnjevalske morale, ki s svojim začinjenim in zapeljevalskim nastopom nevarno vabijo človeka od svoje prave narave k drugemu svetu, a to je »intelektualno merjeno, malo vredno in še dolgo ne znanost, kaj šele modrost, temveč, še enkrat rečeno in trikrat ponovljeno, pamet, pamet, pamet, pomešana z neumnostjo, neumnostjo, neumnostjo«3. Ob tej misli se posmehuje srednji meri Aristotela, zapovedani umirjenosti stoikov ter božanskemu zanosu Spinoze. Vse te moralne teorije navedenih mislecev se nemškemu filozofu zdijo zaigrane, zlagane ter nič več in nič manj kot legalizirane strasti, ki nosijo bojazljiv pečat državljanskih pravic. V teh mejah se tudi krščanska morala ljubezni do bližnjega razkrije v vsej svoji nezmožnosti in nerelevantnosti, saj ostaja v popolni preobleki črednega moralnega vrednotenja, kjer ima korist zavoljo ohranitve občestva največjo in temeljno vlogo, tako da odstopanja iz teh okvirov koristnosti preprosto niso mogoča.

Maša Jazbec