Naši strpneži so nevarni; lahko celo grizejo

Že zarana, ko sem ”udarila” eno daljšooo hojo v ”divjino”, sem razmišljala o (ne)strpnosti, ki jo – kljub zaklinjanju, da temu ni tako- furamo Slovenci. V bistvu, če sem iskrena, res smo kalibri!

Po eni strani se od nas cedita med in mleko, ko razmišljamo o pojavih in ljudeh, ki so nam blizu, a za enake stvari pri drugih, katerih ne maramo, pljuvamo ogenj in žveplo.

So trenutki, ko je celo nevarno, če ne bi bili strpni, ker bi jih drugače dobili po buči in so trenutki, ko je celo zaželeno, da strpnost zamiži na eno oko.

V soboto, na primer, je bila v Ljubljani Parada strpnosti in ponosa. Tam je bila tudi znanka, ki me nenehno nestrpno kritizira, ker nisem solidarna in nočem iti z njo. Meni tudi, da sem – po njenem- premalo strpna, po drugi strani pa sama- kljub tako opevani strpnosti –  nenehno glasno kriči in protestira priti vsemu, kar ji ni pisano na kožo. Zadnje čase so njena tarča zvonovi. Ne sprašujte me o tem, koliko krvoločnih peticij je zaradi njih že priromalo k  župniku! Tudi sam jih ne šteje več. …več (piše Milena Miklavčič)