O navadnih tunah, ki bi rade bile Calvo
V zlatih časih oddaje Trenja je večno mladi Miši Molk ušel stavek, na katerem pot do slave in uspeha kujejo vse navadne tune tega sveta. »Vsako kokoš, ki jo postaviš na TV in predvajaš 14 dni noč in dan, narediš za zvezdo«, je dejala. Naj bo Tuna, kura ali petelin, za sveto resnico medijskega marketinga je praktično vseeno. Glavno, da so nekateri za medijski preboj pripravljeni narediti vse: na TV pokazati tiča, joške, če je nuja tudi oboje, pred kamero spletkariti, lagati, varati, ji zaupati najbolj umazane skrivnosti iz spalnice moža, ljubimca, soseda, profesorja, šefa.
Nikar jih ne podcenjujte, saj je prav ekshibicionizem navadnih tun gonilo napredka sodobne družbe. Pomislite – zaradi visokih rejtingov gledanosti se odlično prodaja in prinaša veliko denarja, ki je glavna kapitalistična vrednota. Postavlja stilske izzive finim damam, seksualne standarde razočaranim kmeticam, vedenjske vzorce (pred)pubertetnim otrokom, subjekte zgražanja starim devicam. Njegovi produkti so kolaps tradicionalnih norm, odsotnost vsakršnih pravil, razkroj avtoritete, masovna potrošnja, patološki narcizem, čredni nagon, intelektualna plehkost, psihopatska bolezenska stanja … Absurdno a resnično, celotna družba je ujetnica okov medijskega ekshibicionizma.
Ampak kaj navadne tune, te povprečneže brez talenta, znanj in delovnih navad, v tako ekstremni meri žene, da bi vendarle nekoč postali Calvo? Motivira jih fikcija uspeha navadnih tun predhodne jate, ki jim je uspel preboj v sanjski svet slave, glamurja, ekstaznih stanj, divjih zabav. Nihče jim ne zaupa, da gre zgolj za nebeško kuliso umazanih stanj, najhujših nočnih mor, ki si jih človek lahko predstavlja. V teh nebesih ni prostora za poštenje, pridnost, talent, človeško dostojanstvo. Sveti Peter je kosmati slinavec s ključem do zakotnih bordelov in zbledelih hotelskih sob, namesto pečenih pišk je na jedilniku uvelo korenje in kukavičja jajca, v bedrcah uživajo zgolj veliki šefi.
Konec koncev njih to sploh ne moti. Ob oseki so za ideal pripravljene požreti vse, trikratno. Medijsko tržišče javnosti tako servira novo porcijo tun Calvo, sočnejših od vseh primerkov do sedaj. Vsaka nova verzija je bolj cenena, na končnega uporabnika deluje še bolj neposredno. Konzumacija je zmeraj lažja, pomislekov vse manj. Vse bolj so samoumeven del našega vsakdana. Njihove vrednote postajajo naše vrednote, njihov svet naš svet. Počasi postajamo vsi Calvo.
V Calvo svetu se zvečer ob osmih gleda Štalo, partnerskih odnosov nas učita Artur in Latoya, kako je biti moški Damjan Murko, kako pokazati joške in uspeti Nina Osenar. To je svet, v katerem predsedniki držav vpijejo »Kdor ne skače ni Slovenc«, predsedniki vlad fuzbalerjem čistijo kopačke, svoje avenije dobivajo komunistični diktatorji, državna odlikovanja vodje terorističnih tajnih služb. V Calvo svetu ni prostora za realnost, gospodarski kolaps, socialno bedo delavcev z minimalnimi plačami v podjetjih z bajno bogatimi lastniki, stisko 100.000 brezposelnih, v Calvo svetu so umetnost, znanost, zgodovina, tradicija, kultura pozornosti nevredne teme. To je svet čustvene in intelektualne otopelosti, poraz humanizma, kritičnega mišljenja, zdrave pameti.
Navsezadnje si priznajmo, te Mišine televizijske kokoši iz katerih se tako norčujemo in jih zasmehujemo, nas v resnici vse pospravijo v žep. Njihova izmena se začne po naši dvanajsturni, ko se sprostitve željni zleknemo pred ekran. In ko bomo prvič vstali s kavča za wc ali prigrizek, bodo oni svoje v glavnem že oddelali, z našim mesečnim prihodkom v žepu. »Kdo je v resnici tu neumen?« nas nikoli ne pozabi vprašati slavček brez posluha, lastnih pesmi in koncertov. Naj se sliši še tako neumno, a spoznanje bo prišlo v trenutku, ko bomo enga Murka vzeli resno.
Rok Čakš