Nekega lepega dne, ko se bomo prebudili

Tole razmišljanje pišem v času, ko so Slovenci nestrpno pričakovali naslednjo olimpijsko medaljo, ki jo je prijadral Vasilij Žbogar, po drugi strani pa se – kako žalostno in ironično – spotikam ob novice, ki bolijo in v duši pustijo boleče in grenke sledi nemoči.

Že zarana sem se po tihem spraševala, zakaj, za božjo voljo, nihče nič ne ukrene in ne reši deklic, ki jih je že leta 2014 ugrabila Nigerijska skrajna islamistična skupina Boko Haram?

Da bi bila podoba tega sveta, v katerem živimo, še bolj izmaličena in izkrivljena, se prav na današnji dan spominjamo dečka Arnesa, ki je umrl leta 1995 zaradi večletnega trpinčenja. Mučitelja za svoje sprevrženo dejanje – če se je recimo polulal v posteljo, je otroček dobil 50 udarcev – nista dobila ravno visokih kazni, danes živita, kot da se ni zgodilo nič, kot da nista na najbolj grozljiv način ubila majhnega otroka, ki se ni mogel braniti.

Ni dolgo nazaj, ko nas je do obisti pretreslo podobno surovo ravnanje s komaj dveletno deklico Arino z Jesenic. Mnogi so, žal, na oba otroka, ki sta umrla zaradi nasilja odraslih, že pozabili …več (piše Milena Miklavčič)