V Nepalu ob vsej lepoti še sonce noče zatisniti oči

Oktobrski mesec dni potovanja po Nepalu, povsem na lastno pest, me je vodil čez 5416 metrov visok prelaz Thorong La, na adrenalinski spust z rafti po reki Kali Gandaki, v tropskem pasu te države pa se je podala tudi na lov za bengalskimi tigri in nosorogi.

Nepal je država pod Himalajo, kjer domuje večina najvišjih vršacev sveta. Na severu in zahodu se nizajo vrh za vrhom – pogorje Anapurn, zloglasni Langtang Lirung, kjer je omahnil alpinist Tomaž Humar, najvišji Mount Everest … Dežela na unikaten način v slogi združuje budizem in hinduizem, poglavitni proračunski vir pa predstavljata turizem in kmetijstvo.

Glavni del mojega potovanja je predstavljal treking okrog pogorja Anapurn, kjer sem v nekaj več kot dveh tednih prehodila več kot 250 kilometrov in premagala skupno 12.000 višinskih metrov. Slikovita pot, kjer se je jesen počasi prevešala v zimsko polarne razmere, je združevala številne trdožive nosače, po večini iz ljudstva Šerp, avanture željne turiste z zahoda ter domačine, ki živijo po vaseh, več dni hoda oddaljenih od najbližjih mestnih središč.

Prašna pot, na obronkih povsem prepredena z neštetimi stopnicami, je iz popotnikov izvabljala življenje, v njih vnovič prebujala samozavedanje, s premaganimi višinski kilometri pa se je vedno bolj redčil tudi zrak. Na usodni točki, skoraj pet in pol kilometrov visokem prelazu so sopli kot lokomotive, jeklene misli so poganjale telo, ki se je gibalo vedno počasneje. Hudomušni obiskovalec kakšnega mojega potopisnega predavanja je ob tem pripomnil, da bi morali na take višine dandanes preseliti zahodno civilizacijo, ki se vse hlastneje in vedno bolj pavšalno poganja v lunaparku sodobnega sveta. Tam, je pripomnil, bi nas razmere prisilile, da bi v naše dobro celo mislili počasneje.

Iz nedrja gora pa po reki Kali Gandaki navzdol. Reka nosi ime po črni in divji hindujski boginji Kali, nič čudnega torej, da so si na raftih utirali pot po brzicah tretje in četrte stopnje. Ob brežinah reke je svet postajal nižinski in pravšnja uvertura v zadnji del Mančinega potovanja – narodni park Bardia. Tam sem raznolikost tropske flore in favne odkrivala na slonjem hrbtu, opazovala krokodile in nosoroge ter v zasedi čakala na bengalskega tigra.

Raznolik naravni relief Nepala sem zaokrožila v prestolnici Katmandu, v pisanem vrvežu domačinov in turistov, labirintu ulic, ki predstavljajo pročelje mnogim hindujskim templjem in budističnim stupam. Zdaj imama v žepu že štiri kontinente, ki sem jih premagala samostojno. Takšna neodvisna popotovanja mi prinašajo nepopisno pomirjenost in spočitost. Ob spominih  nanje že kujem nove popotniške izzive.

Manca Čujež