Obiska zapora na Dobu
Zgodba izpred nekaj let.
Sredi velike travnate ravnine smo v jutranji svetlobi zagledali skupek sivih poslopij, ki jih je v širokem loku obdajal nekakšen zid. Nevednež bi morda pomislil, da gre za ostanek velikih tovarniških kompleksov, kakršni so bili nosilci gospodarstva oziroma industrije v časih socializma. Mi, študentje obramboslovja smo se seveda zavedali za kaj gre, a po izrazih na obrazih se je vsako pretečeno minuto bolj videlo, komu se stereotipna predstava opazovanega kompleksa podira kakor hišica iz kart. Govor je seveda o najbolj zavarovanem in nadzorovanem zaporu v Sloveniji – zaporu na Dobu.
Z moje perspektive je bil to dan, ki sem se ga na nek način veselil že na začetku leta ob novici, da bo v programu mirovnih študij na “sporedu” tudi obisk zapora na Dobu. To pa predvsem zato, ker sem si vedno želel videti, kako se moja stereotipna predstava, v dolgih letih infiltrirana v mojo zavest skozi produkte največjega svetovnega šovbiznisa, imenovanega Hollywood, uleže v model slovenske realnosti.
Če se sedaj osredotočim na sam obisk zapora in vtis, ki sem ga ob tem dobil, je potrebno najprej pojasniti nekatera moja stališča o vlogi (namenu) zapora, ki ga ima v družbi. Na kratko – zapor ima dve poglavitni funkciji – izločitev nevarnega posameznika iz družbe in poskus resocializacije posameznika. Obstaja pa še tretji pomemben vidik, ki ga pa, moram priznati, vse do obiska v Dobu nisem preveč izpostavljal. Nanj sem postal pozoren šele, ko sem med ogledom zapora ugotavljal, da je pogojem za izvajanje opisanih funkcij zapora na Dobu zadoščeno, kljub temu pa sem čutil nekakšno nezadovoljstvo s celotno zaporniško situacijo. kmalu sem ugotovil da me moti vsaj navidezno neizvajanje funkcije, ki jo sedaj dodajam prvima dvema kot povsem enakovreden del. Gre seveda za funkcijo kaznovanja. Navsezadnje zapornikom z drugimi besedami pravijo tudi kaznjenci.
Funkcija kaznovanja se dandanes vsaj v zaporu na Dobu izvaja samo na en način – z odvzemom prostosti. Sam po sebi se to sliši dovolj, a le do tedaj, dokler situacije ne spoznaš v živo. Bili so namreč trenutki, ko sem si ob pogledu na sobe nekaterih kaznjencev zaželel, da bi tudi naši študentski domovi izgledali približno podobno. Tako urejenega košarkarskega in nogometnega igrišča nimamo v mojem domačem kraju. Televizije so velike, barvne, signal boljši kot v centru Ljubljane, obenem pa so na razpolago še sobe za dopust ali sproščanje druge “odvečne energije”. Zdaj mi je postalo tudi jasno in smiselno početje klošarjev, ki z granitno kocko razbijejo izložbo in to takoj povedo policiji, da jih ta zapre za nekaj zimskih hladnih mesecev. Ob povsem ogrevanem stanovanju, topli vodi in hrani, dobijo tudi stalne televizijske pravice, ob tem pa še od časa do časa poromajo v kino. Predstavljal sem si tudi sebe, kako oropam banko, z ukradenim denarjem 2 ali 3 leta, kolikor traja sojenje, živim na “veliki nogi”, nato pa si v zaporu s preostankom denarja privoščim najmodernejši računalnik in nabavim igrico Championship manager ter se z vsem skupaj prostovoljno zaprem v samico za kakšnih 7 mesecev – ni kaj, raj na Zemlji.
Zdaj seveda malo (kar precej?) pretiravam, a dejansko sem (seveda v milejši obliki) zapor na Dobu doživel predvsem iz te perspektive. Za zaključek pač moram priznati, da moje, za kaznjenca, ki bi ta esej bral, morda sebično in domišljavo pisanje, predvsem ne upošteva modrosti, ki pravi da se ljudje prave vrednosti nečesa zavemo šele, ko nam tega primanjkuje. In prav v tem vidiku napev iz pesmi žal že pokojne Janis Joplin: “freedom is just another word for nothing left to loose…” ne drži povsem. Tudi v svobodi namreč lahko nekaj izgubiš – svobodo samo.
Rok Čakš