Orientalski piš Turčije

Prebivalci Turčije s površino slabih 790 000 km2 in 68 milijoni prebivalcev nekoliko začudeno pogledajo, ko poveš, da prihajaš iz neke majcene države Slovenije (pomaga, če omeniš Jugoslavijo) z 2 milijonoma prebivalcev na dobrih 20 000 km2. Sploh pa si najini novi znanci v Istanbulu niso znali predstavljati, kako lahko turška prestolnica šteje sedemkrat več prebivalcev kot cela Slovenija. S še več zanimivimi odkritji te na vsakem koraku preseneča najbližja azijska država, ki je pravi raj za popotnike. 

Obvezno barantanje na bazarjih
Istanbul je brez dvoma mesto, ki ga preprosto vzljubiš. Modra mošeja, ki v notranjosti postreže s čarobnim prepletom barv in svetlobe, rezidenca Otomanskih sultanov palača Topkapi in veličastna Aya Sofya spadajo med najimpresivnejše stavbe. Na drugi strani pa bazarji. Dišavni bazar, ki nudi dišave, začimbe in slaščice vseh barv in oblik, kjer se potopiš v morje okusov in vonjav. Veliki bazar, kjer za prodajne površine izkoristijo vsak cm2, je prava meka za oči, a prekletstvo za denarnico – le kako se upreti vabečim šalom, majčkam z bogatimi vezeninami, pisanim ogrlicam in zapestnicam? Obvezno je barantanje za ceno, saj jo lahko z uspešno taktiko zbiješ za več kot polovico. Dejstvo je, da nobena stvar v osnovi ni vredna toliko, kot stane, pa tudi za trgovca je nečastno, če kupiš njegovo blago brez pogajanja. Najuspešnejše kupčije se sklepajo zgodaj zjutraj ali pa zvečer pred zaprtjem bazarja, saj Turki verjamejo, da jim bo prineslo nesrečo, če prvi in zadnji kupec odideta z njihove stojnice brez kupljenega blaga. Nič kaj nenavadna scena ni niti, ko prodajalec teka za tabo, ker se pač v zadnjem hipu odločiš, da nečesa ne boš kupil, in potem seveda obvelja tvoja cena.

Pravljična Kapadokija
Kapadokija je pravljična pokrajina v osrčju Anatolije, v katero sem se zaljubila na prvi pogled. Vulkanska pokrajina, kjer ljudje še danes živijo v jamah, do koder seže pogled pa lahko uživaš v razgledu na stožčaste peščene skulpture z okenci ali brez, jamske samostane, klifaste stene, pravljične dimnike … V Kapadokiji poleg turizma cveti še lončarstvo, zato sva si tudi midve ogledali lončarsko delavnico in prikaz izdelovanja umetelno okrašenih izdelkov iz porcelana. Tudi tkanje preprog je bilo za naju povsem nova in nenavadna izkušnja, da sploh ne govorim o prenočevanju v jami, kjer pa je bilo precej zatohlo. Angleščina, ki je v Turčiji resnično uporaben jezik, tu v pogovoru z domačini izgubi svoj pomen, vendar telesna mimika in par turških besed naredita svoje, tako da te domačini kaj kmalu vzamejo za svojega. Otrokom pa se že ob podarjenem bonbončku usta razlezejo v širok nasmeh.

»Robinzonove« hiške na drevesih
Piš vzhodnega vetra naju je popolnoma navdušil, vendar sva pot vseeno nadaljevali proti jugu, in ne vzhodu, kar sva kasneje obžalovali. A nič ne dé! Najina naslednja postojanka je bil Olympos, pravi raj za mladino z vsega sveta. Kadirjeve hišice na drevesih: lesene hišice, povsod polno zelenja, račke, kokoši, mačke in ostale bolj ali manj domače živali povsod naokrog – vse skupaj še najbolj spominja na Robinzonovo pribežališče. Študentje z vseh vetrov, med katerimi prevladujejo Avstralci, ki v Turčiji podoživljajo del svoje zgodovine, se kmalu pomešamo in zvečer že pade prvi žur. Obrazi novih prijateljev se kremžijo ob poskušanju slovenskih domačih »šnopčkov«, katerih osnovni namen je preprečevanje prebavnih težav. Žuranje v Bull baru me spominja na kakšen ljubljanski lokal, le da v Turčiji sredi bara gori še ogenj, tako da poleg nas po stenah plešejo tudi naše sence. Naslednje jutro se prileže hlajenje v Sredozemskem morju in pregrevanje kosti na vročem turškem soncu.
Kopanje v lastnem znoju
V nadaljevanju še skok v Pamukkale, katerih ime naj bi pomenilo bombažno graščino. Situacija še zdaleč ni tako dih jemajoča kot na razglednicah, saj so le redki apnenčasti bazenčki in sigaste ponvice napolnjeni s turkizno vodo, bele terase pa se gospodovalno bahajo v septembrskem soncu. Za nameček sva tukaj ugotovili, da sva rojeni pod srečno zvezdo, saj naju je prav konkretno napral dež – sicer pa poleti v tem delu Turčije nikoli, ampak res nikoli ne dežuje, tako da lokalni prebivalci sploh nimajo dežnikov. Kljub temu prodajalci spominkov v tem ne vidijo težave in neutrudno ponujajo svoje blago. Pot naju je vodila še do obale Egejskega morja, najprej v Efes, nato v Trojo. Najino navdušenje je že počasi plahnelo, sploh pa naju je razočarala Troja, kjer sva bili precej izgubljeni in nama razen trojanskega konja ni bilo kaj preveč jasno. Vsi pametni domačini pri 35 stopinjah uživajo v senci, neumni turisti, ki jih je sploh ob obali za cele reke, pa se kopajo/mo v lastnem znoju, da bi le ugledali čim več kulturnih znamenitosti, ki jih je v Turčiji pač treba videti.

Gostoljubni Turki
Ljudje so razred zase. Neverjetno prijazni, odprti, gostoljubni in nasmejani. Turčija te po dolgotrajnih ceremonijah sprejme z odprtimi rokami. Že prva vožnja z avtobusom naju je navdušila. Večinoma moški stevardi najprej obhodijo cel avtobus in ti ponudijo neko tekočino za razkuženje rok, v naslednjem obhodu razdelijo kozarčke, nato lahko izbiraš med kapučinom, čajem ali kokakolo, za nameček pa ti prinesejo še kolaček. Sprehod po katerem od mest pa je sploh posebno doživetje, sploh za dve dekleti brez moške družbe. Ponudbe na čaj kar dežujejo, trgovci te ogovarjajo sto na uro, tisti, ki znajo angleško, bi se radi s tabo pogovarjali, lastniki prodajaln pa te vabijo v svoje malo kraljestvo. Kmalu sva spoznali, da za to neverjetno prijaznostjo skoraj vedno tiči globlji razlog. Ženske bi rade prodale svoje blago, saj imamo »bogati« Evropejci dovolj denarja tudi za nepomembne stvari, moški pa bi se kar takoj poročili, saj jim poroka predstavlja možnost za pobeg v meko svojih sanj – Evropo. Tudi prstani na levici in zagotovila, da sva poročeni, niso pomagali, saj predvsem mladi poznajo situacijo in so v svojem dvorjenju neutrudni. Seveda pa se tu dogajajo gostoljubja nad stopnjo predstavljivosti povprečnega Slovenca. Moja na avtobusu pozabljena spalna vreča je bila že zvečer istega dne zopet pri meni, težave glede urejanja avtobusnih vozovnic nama je pomagala reševati cela delegacija Turkov, pa tudi kakšen čaj kar iz zraka ni bil nič nenavadnega. 

Tradicionalno muslimanstvo izgublja svoj pomen
V javnem življenju prevladuje moška populacija in tudi na bazarju je le redko mogoče videti prodajalke. Pravzaprav je vedno več žensk zaposlenih v turizmu in, po pripovedovanju Turkov, tudi v državnih službah. Midve sva jih imeli možnost spoznati le peščico. Dve sta bili turistični vodički, ena pa je delala na recepciji nekega penziona. Čeprav muslimanstvo predvsem med sodobno mladino izgublja svoj pomen in so na zahodni obali pokrite ženske skoraj ogrožena vrsta, jih je v Istanbulu mogoče videti zelo veliko, ko pa greš bolj proti vzhodu, jih je vedno več in vedno bolj so zakrite. Posebej so naju navduševale ženske v Istanbulu, ki so zelo lepo urejene in večinoma poskrbijo za skladno izbiro rute in plaščka do kolen. Je pa malce nenavadno videti zakrito mlado dekle, ki ji izpod kavbojk gledajo »allstarke«. Prav nisva si mogli predstavljati, kaj se s temi dekleti zgodi, ko gredo žurat. Mlade Turkinje pa, kot vse kaže, dokaj radikalno nasprotujejo sistemu in tudi svojim družinam. Na stranišču se je marsikatera mladenka iz v črno zakrite zagrizene muslimanke prelevila v moderno oblečeno damo s poudarjenimi oblinami, že nekoliko neokusno naličeno.

Še vedno se mi cedijo sline …
Posebne omembe vredna je tudi hrana. Še danes se mi cedijo sline ob misli na vse dobrote, ki sva jih pomlatili. Na prvem mestu je vsekakor kebap, ki sva ga zaužili v ogromnih količinah, vendar se ga nisva preobjedli, zraven pa ajran, nekakšen jogurtov napitek. Turška hrana je pestra mešanica ogromno zelenjave in različnih vrst mesa, vse dokaj začinjeno, za posladek pa sadje, turški med ali pa katera izmed slastnih turški slaščic. O imenih hrane bi težko govorila, saj velikokrat nisva točno vedeli, kaj jeva, praviloma pa je bilo nadvse okusno. Turški zajtrk pa je sploh kraljevski: slan sir, trdo kuhano jajce, olive, kumare, paradižnik, maslo, med, marmelada, kot pena mehek kruh in pa čaj ali kava. Še žalostna novica za ljubitelje kave. Sama je sicer ne pijem, Maja pa je bila nad pljunkom turške kave razočarana, saj ni nič kaj posebnega. Tisto, da nekdo kadi kot Turek, pa drži kot pribito. Najpopularnejše so cigarete, tesno za petami pa jim sledi vodna pipa z različnimi sadnimi okusi tobaka, ki jo lahko naročiš kar v lokalih poleg pijače.

Manca Čujež