Problem je, da “plemenita levica” ob umorih UDBE ne trzne z očesom

27. Jan 2014 09:16

papirnata_vrecka_na_glaviV Sloveniji je biti levičar (svojevrstnih slovenskih kriterijih) nekaj modernega, razsvetljenega, skratka nekaj več. Tovrstna družbeno-intelektualna superiornost se utemeljuje na pregovorni strpnosti in občutljivosti do problemov manjšin, imigrantov, drugače spolno usmerjenih ter v odločnem zagovarjanju človekovih pravic. Vse to temelji na edini pravi, dopuščeni in zveličavni tradiciji narodnoosvobodilnega boja.

A če človek popraska po površini fasade vse te kvazi moderne percepcije nazorske superiornosti presenečen ugotovi, da deluje izjemno selektivno. Strpnost in človekove pravice da, a le do tistih, ki mislijo enako kot mi. Glasno zagovarjanje človekovih pravic da, a le dokler jih ne kršijo naši. Takrat je pametno utihniti.

Na tipični primer tovrstne selektivne občutljivosti na varstvo človekovih pravic in dostojanstva v svojem tokratnem zapisu opozarja Milena Miklavčič. Ob izvensodnih likvidacijah in umorih UDBE in to v pregovorno socialistično liberalnih sedemdesetih in osemdesetih letih, slovenska levica ne trene z očesom.

Ker pač gre za “naše” ni samo pripravljena molčati, ampak celo zagrizeno braniti temno plat komunistične dediščine, ki so jo očitno ponotranjili kot svojo.

[TheChamp-Sharing title="Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:"]