Problem je, da “plemenita levica” ob umorih UDBE ne trzne z očesom
V Sloveniji je biti levičar (svojevrstnih slovenskih kriterijih) nekaj modernega, razsvetljenega, skratka nekaj več. Tovrstna družbeno-intelektualna superiornost se utemeljuje na pregovorni strpnosti in občutljivosti do problemov manjšin, imigrantov, drugače spolno usmerjenih ter v odločnem zagovarjanju človekovih pravic. Vse to temelji na edini pravi, dopuščeni in zveličavni tradiciji narodnoosvobodilnega boja.
A če človek popraska po površini fasade vse te kvazi moderne percepcije nazorske superiornosti presenečen ugotovi, da deluje izjemno selektivno. Strpnost in človekove pravice da, a le do tistih, ki mislijo enako kot mi. Glasno zagovarjanje človekovih pravic da, a le dokler jih ne kršijo naši. Takrat je pametno utihniti.
Na tipični primer tovrstne selektivne občutljivosti na varstvo človekovih pravic in dostojanstva v svojem tokratnem zapisu opozarja Milena Miklavčič. Ob izvensodnih likvidacijah in umorih UDBE in to v pregovorno socialistično liberalnih sedemdesetih in osemdesetih letih, slovenska levica ne trene z očesom.
Ker pač gre za “naše” ni samo pripravljena molčati, ampak celo zagrizeno braniti temno plat komunistične dediščine, ki so jo očitno ponotranjili kot svojo.