Ločevanje duhov
(Piše: Sašo Ornik)
Od novembra do decembra leta 1884 je duhovnik in profesor Anton Mahnič v časopisu katerega urednik je bil, v Slovencu, objavil vrsto člankov, v katerih je pozival k uveljavitvi katoliških načel, k ločevanju duhov. S tem je poglobil politični razkol med katoliškim konservativnim taborom in liberalnim taborom, ki je postal dokončen nekaj let kasneje, ko je prvi katoliški shod leta 1892 sprejel njegove teze in je bila ustanovljena Katoliška narodna stranka.
Že po marčni revoluciji leta 1848 je na Slovenskem prišlo do delitve med mladoslovenci in staroslovenci. Prvi so izhajali iz liberalizma, zagovarjali Zedinjeno Slovenijo in želeli enakopravnost slovenskega jezika, drugim se je njihov liberalizem zdel prevel radikalen, njihov voditelj Bleiweis preveč avtoritativen. Politična javnost se je začela cepiti na dvoje, pojavil se je razdeljen tisk, nastajala so društva. Leta 1868 je začel izhajati Slovenski narod, liberalni politični časopis, leta 1873 so na katoliški strani dobili Slovenca.
Zdaj, sto let po Mahniču, smo Slovenci, tako se zdi, še vedno razdeljeni po zelo podobni cepitveni liniji. Na eni strani imamo SDS in NSi, na drugi strani stranke levice. Če upoštevamo možnost, da NSi na teh volitvah ne bo uspelo vstopiti v parlament, bomo na desnici dobili mogočno SDS, ki bo tam kraljevala kot nekdaj Koroščeva SLS. Tudi na področju časopisja imamo na eni strani Demokracijo, pa Reporter in Slovenski Tednik, na drugi pa Mladino, Mag, Dnevnik. In glede na to, kako zelo so se zaostrile razmere po objavi dokumentarca z obtožbami o podkupovanju v primeru Patria, imamo že skoraj fanatične privržence obeh blokov.
Morebiti ste že slišali o razdeljenosti slovenskega naroda pred prvo svetovno vojno. Privrženci različnih strank so imeli svoje gostilne, svoja športna društva, slišal sem celo, da se je v mojih krajih zgodilo, da duhovnik, ki je bil bolj privržen ljudski stranki, ni hotel iti na posvečenje duhovnika, ki se je bolj nagibal k liberalcem. In to v isti župniji!
No, zdaj se vedno bolj približujemo takšnemu stanju in vsaj mene to malo straši. Živeti bi morali v demokratični družbi, kjer je vsakemu dovoljeno lastno mnenje, kjer obstojijo razlike med strankami, a te niso tako velike, da bi povzročale resen razdor med državljani. Mediji bi morali biti vsaj načeloma neodvisni; vsi vemo, da je to že v osnovi nemogoče, a možno je vsaj, da imajo novinarji toliko poštenja, da v kriznih situacijah ne trdijo, da je nekaj kar je črno, v resnici belo, če tako ustreza politični opciji, ki ji pripadajo. Moralo bi biti tako, da bi se v določenem trenutku lahko velika večina strinjala, da je neko dejanje pravilno, drugo pa ne. Toda temu ni več tako.
Ni pomembno, komu verjamete v primeru Patria, pomembno je le, da je več kot očitno, da med nami obstoji velik delež ljudi, ki ne bodo spremenili mnenja ne glede na dokaze, ki se utegnejo pojaviti v naslednjih mesecih. Mogoče je Janša kriv, mogoče je finski novinar manipuliral ali bil manipuliran, prepričani ste lahko, da bo v obeh primerih ostalo zelo veliko ljudi, ki resnice ne bodo nikoli priznali in se bo razdeljenost nadaljevala. Tako tudi izid te afere ni tako zelo pomemben za prihodnost političnih strank, kajti tem bodo njihovi goreči privrženci ostali ne glede na vse, medtem ko bodo neopredeljeni prej ali slej pozabili, kaj se je v resnici zgodilo.
Sašo Ornik – Jin je uveljavljeni blogerski politični komentator in avtor bloga Jinov svet.