Pomembna bodo notranja razmerja v bodoči koaliciji
(Piše: Sašo Ornik) Že več kot teden dni je minilo od volitev, katerih izidov kasneje niso mogli spremeniti niti glasovi iz tujine, tako da je predsednik vlade Janez Janša moral umakniti svoj pogoj od čestitke Borutu Pahorju in končno priznati zmago prvaka socialnih demokratov. Vmes smo gledali še neposrečeno prerekanje zavoljo manjkajočih podpisov v volilnih imenikih na nekaterih voliščih v Ljubljani in nesposobnost poražene SDS, da se dostojanstveno sooči z novim stanjem slovenskega političnega prostora.
Toda dovolj je bilo govora o SDS-u. Zdaj je prišel čas Boruta Pahorja. Ali pač ne? SD je postala vodilna sila na levici, Pahor bo mandatar, a nekateri bodo spremembo oblasti razumeli predvsem kot priložnost dokopati se do korita. Za nekatere je namreč ves smisel volitev, da se poizkusiš polastiti čim večjega deleža plena in država le sredstvo dostopa k najbogatejšim virom v deželi. Če jim tisti, ki jih je do zmage pripeljal tega ne bo dopustil, če bo bognedaj uresničil svoje obljube, da ne bo kadrovskega cunamija in da bodo ljudi zamenjevali le, če jim bo dokazana nesposobnost in škodljivo delovanje, potem bo kmalu postal tarča vseh tistih, ki mu že pred volitvami niso zaupali in so ga podpirali samo zato, ker niso imeli druge izbire, če so hoteli poraziti Janšo.
Obljuba je bila dana, spomnimo se Pahorjevih besed: 'Če bo kdo od ministrov predlagal zamenjavo, bo moral to pisno zelo prepričljivo utemeljiti. Drugače jaz o tem ne bom želel slišati besede. Utemeljitev pa bi bila v slabih poslovnih rezultatih, ki so v škodo države. Če dobro opravljajo svoje delo, ne samo da bodo tam ostali, ampak jih bomo prosili, da svoje delo opravljajo naprej. In če bodo šikanirani, bodo – upam – to povedali, in bomo poskušali to preprečiti. Torej moja beseda, ki sem jo dal pred volitvami, drži!'
Pahor je v predvolilni tekmi deloval dokaj nesamozavestno, medlo, skorajda že brez prave hrbtenice, mož torej, ki je v prvi vrsti maneken in ga je mogoče voditi. Ni čudno, da so se pojavljale govorice, da naj bi po volitvah mandatarstvo dobil Janković. Marsikdo bi tudi na tem mestu raje videl Golobiča. A Pahor po volitvah naenkrat ne deluje več tako mehko, celo nekaj strogosti je v njegovem izražanju, najti je tudi prikrite grožnje. Ko samozavestno in odločno slovenski javnosti sporoča, da je prišel konec političnega kadrovanja, v resnici na ves glas vpije proti Zaresu in LDS-u in vsem ljudem, ki stojijo za slovensko levico, celo proti ljudem v svoji lastni stranki, da se ne bo pustil voditi, kakor je morebiti kateri zmotno pričakoval. Od tukaj tudi izvira njegovo ponavljanje, da je zdaj potrebna trdnost in da bo vsekakor veliko pritiskov. Gotovo, pritiskali bodo nanj. Lahko se zgodi, da celo zelo grdo. V arzenalu imajo namreč veliko različnih orožij. Nekaj smo jih že videli pred meseci, ko mu nikakor, tudi če se je to videlo že od daleč, niso hoteli priznati statusa voditelja levice in so ga povsod zabijali v tla z očitki o njegovi neinteligentnosti in nesposobnosti. Gotovo, Pahor naj bo predsednik republike, Pahor se naj umakne komu bolj sposobnemu, ki bo vedel kako s trdo roko popeljati prave sile do prestola in potem zagotoviti pravim ljudem, to se pravi našim, dostop do pomembnih položajev. Tako je šla tista povest. Ni izključeno, da se ne bo v malo spremenjeni obliki ponovila.
S svojim odnosom in vztrajanjem pri umirjeni strategiji je Pahor dokazal, da mnogo bolje kot mu to pripisujemo, ve kaj dela. Zmagal je dvojne volitve. Tvegal je, ko se je umaknil iz tekme za predsednika republike. Mislil si je kdo tedaj, da bo Peterle zagotovo zmagal. Ni. Potem je vodil stranko v boj za poslanske sedeže. Tudi tukaj se je zdelo, da mu grozi poraz, pa je vendarle izšel zmagovalec. Dve takšni zmagi ne moreta biti naključje, ne moreta bili delo zakulisnih sil, ki so ga pač podprle, da bi se polastile oblasti, to je lahko le posledica dobro začrtane strategije bodočega mandatarja. Ne govorimo torej, da Pahor ne ve kaj dela, da mu je zmaga po nekem naključju padla v naročje. Ima načrt, ima cilje, zaveda se nevarnosti.
Trenutno tečejo pogajanja o novi koaliciji. Najbolj verjetna je tista med SD, Zares, LDS in DeSUS. Pahor se pogovarja tudi z bodočo opozicijo, s katero išče skupnih točk za bodoče projekte. Vendar pa je opozicija v tem trenutku bržkone nepomembna. Kar je pomembno, je notranja dinamika bodoče koalicije in vsi skriti in manj skriti interesi, ki bodo še prišli na dan in ki utegnejo razgnati voditelje teh strank na različne bregove in zelo otežiti delovanje bodoče vlade. Videli bomo kmalu, kakšno je razmerje moči med predsednikom socialnih demokratov in drugimi vodilnimi ljudmi levice in ali morebiti pritiski ne bodo preveliki, kar bi lahko za posledico resnično imelo prihod druge osebe na položaj predsednika vlade in bi ogrozilo vso podporo, ki jo je levica uspela napraskati v preteklih mesecih.
Prebrali ste Sašev zaključni kometar v vlogi gostujočega komentatorja na Drugem svetu. Uredniška ekipa DS se Sašu zahvaljuje za plodno sodelovanje in mu želi še veliko dobrih blogerskih analiz na njegovem blogu Jinov svet.