Seks

Seks. Seks. Seks. Ponovimo te besedo glasno vsaj še trikrat. Seks. Seks. Seks. Kako se sliši? Kaj pomeni?

Večini se v tem trenutku pred očmi rišejo podobe s spleta ali televizije, nage riti, veliki joški, postavni moški grdih obrazov iz kakega švabskega pornjaka, vse različice Pamele Anderson ali pa vsaj kaka poskočna turbofolk pevka.

Seks je danes vsepovsod. Ne da se mu izogniti. Seksajo ženske z moškimi in moški z ženskami, seksajo moški z moškimi, ženske z ženskami, ljudje z živalmi, odrasli z otroki, žene z možmi in njihovimi najboljšimi prijatelji, možje z ženami in svojimi tajnicami, seksajo ljudje z maskami in biči, o seksu se riše, piše in govori. Vsepovsod.

Ljudje se samozadovoljujejo, ljudje prakticirajo trojčke in menjavajo partnerje, nekateri poznajo le seks za eno noč, spet drugi pristajajo na ljubimce. Seksajo filmski junaki, seksi so gospe na plakatih, seks išče mladina v diskotekah, o seksu se učijo otroci v osnovni šoli. Seks, seks, seks. Vsepovsod, samo – ne doma.

Seks že dolgo (baje) ni več tabu. Seks je vseprisotna in vseizkoriščana dobrina, ki pa se nas, kot posameznikov, ne tiče. Mi tega ne počnemo, mi smo ‘čisti’. Nekateri se celo še vedno zgražajo ob podobah golih ljudi, vseh asociacijah na spolnost, hej, nekateri še besede seks ne morejo izustiti.

Kako je torej mogoče, da v družbi, ki je preplavljena s seksom, ljudje še vedno tako zelo težko sprejemajo – seks ali, bog ne daj, priznajo, da tu in tam celo sami skočijo med rjuhe in počnejo ’tiste stvari’? Zakaj so ’sprejemljivi’ vsi Big brotherji, ves vojarizem sodobne družbe, ne pa tudi preprosto dejstvo, da smo ljudje seksualna bitja in da je seks sestavni del naših življenj?

Preprosto, ker smo ljudje še vedno – hinavci in strahopetci. Navzven je tako lahko biti ‘kul’, toleranten in dojemljiv, sploh, če nas družba oziroma kultura na vsakem koraku posiljujeta z navodili (beri oglasi) za to, kaj je ‘kul’, kaj dobro in kaj zanimivo. Malce težje je odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj nas žene in kaj si želimo.

Koliko bi stalo gospodično tridesetih priznati, da menja partnerje na mesec ali dva in v tem neskončno uživa? Bi zelo bolelo poslovneža srednjih let priznati, da je že dolgo nesrečen v zakonu in da živi za trenutke, ko ga vtika v svojo tajnico? Mogoče tajnika? Bi gospodinja iz malega mesta res toliko izgubila, če bi priznala, da ima v predalu dva vibratorja, ki si ju je po dolgih, neprespanih nočeh vendarle naročila iz nekega kataloga?

Seveda bi bolelo. Seveda bi izgubili. Snemanje mask in priznanje laži vedno boli. Ker smo ljudje navajeni lagati in predvsem – živeti zlagano življenje. Ker kljub vsem seksualnim revolucijam in navideznem sesutju tabuja seksa še vedno na seks gledamo kot na nekaj skrivnega, nelepega, celo umazanega.

Svet bi bil neskončno lepši in bolj prijazen, ljudje pa toliko manj sitni, če bi enostavno sledili gonu, ki je del nas. Če bi si priznali svoje skrite želje in fantazije ter če bi dovolili, da te želje vsaj deloma vodijo naše življenje.

Ne, nisi pacient, če ti pride ob gledanju filma. Ne, nič ni narobe s tabo, če bi najraje slekel svojo tajnico ali pa porinil jezik v grlo svojega sodelavca. Prav tako je čisto normalno in sprejemljivo, če po desetih letih zakona še vedno rad objameš svojo ženo in ne, ni nujno, da jo podiraš samo ob sobotnih dopoldnevih.

Seks je nekaj normalnega, seks je nekaj zelo prijetnega in seks bi moral biti del našega življenja, ne življenja nekoga drugega. Ker – seks niso joškata dekleta na koledarju v mehanični delavnici, seks ni lizarjenje dveh junakov kvazi resničnostnega šova, seks niso postavni filmski junaki na platnu lokalnega kina in ne, seksati ni isto kot o seksu govoriti.

Seks je stvar nas, naše izbire, naših užitkov, naših želja. Seks ni nekaj, kar se gleda, seks se pač – seksa. Seks se ljubi.

Sanja Leban