Švicarski "ne" minaretom
Jutri bo v Švici referendum, na katerem bodo volivci odločali o predlogu ljudske stranke o prepovedi minaretov. V Švici živi že skoraj 400.000 muslimanov. S tem predstavljajo vedno večji delež prebivalstva in nekateri se bojijo prevelikega islamskega vpliva v državi. Po predvolinih napovedih predlog ljudske stranke sicer ne bo dobil potrebne večine, a kar velik del Švicarjev meni, da bi morali minarete in ostale simbole islama odstraniti iz države. Dogajanje v Švici opisuje Jin.
V nedeljo, 29. novembra, gredo Švicarji na referendum, na katerem bodo odločali o predlogu Švicarske ljudske stranke, o prepovedi minaretov. V Švici živi od 350 do 400000 muslimanov, kar predstavlja velik odstotek v 7,5 milijonskem švicarskem prebivalstvu.
Po besedah švicarske pravosodne ministrice, Eveline Widmer-Schlumpf, je večina že dobro integrirana, le trinajst odstotkov pa jih je bolj vernih. Nekateri Švicarji se s tem ne strinjajo, kakor gospa Madeleine Trincat, upokojenka iz Ženeve, ki je za AP povedala, da ‘problem niso tako minareti, ampak to kaj predstavljajo. Po minaretih bodo prišli muezini, ki nam bodo rekli, da moramo biti pokrite in tako dalje.’ Vsekakor strah, ki je prisoten tudi marsikje drugje po Evropi, sploh zavoljo ne preveč miroljubnih potez nekaterih bolj radikalnih muslimanov.
Po anketah večina Švicarjev ne podpira predloga ljudske stranke in predlog na referendumu ne bo dobil podpore, a približno tretjina volilnega telesa kljub temu že predstavlja zelo močno manjšino, ki jo je mogoče na tem vprašanju mobilizirati. Na drugi strani strah oblasti pred izgubo trgov v muslimanskih državah in pred zamero bogatim muslimanskim turistom, številnim Švicarjem daje vtis, da gre pri odnosu do muslimanov za nenehno popuščanje vedno večjim zahtevam, kar je za desničarske politike dobro sredstvo pridobivanja glasov.
Ženevsko mošejo so v četrtek z roza barvo zamazali napadalci, kar je bil tretji napad na taisto mošejo ta mesec. Plakati, ki pozivajo k podpori predlogu za prepoved minaretov, prikazujejo švicarsko zastavo pod raketam podobnimi minareti, spredaj pa stoji zakrita ženska.
Le kdaj se bo podoben referendum zgodil Sloveniji? Glede na dozdajšnje zaplete ob eni sami džamiji v Ljubljani in če se število muslimanov v državi še poveča, gotovo. Po vsej Evropi prihaja do precej podobnih zapletov, ko se muslimanske skupnosti, ene bolj, druge manj integrirane, ene bolj, druge manj verne, ene bolj, druge manj radikalne, soočajo s strahom, jezo, zaskrbljenostjo, celo sovraštvom večinskega prebivalstva, ki v spreminjanju podobe svojih domovin vidi grožnjo poznanemu načinu življenja. Zaradi tako imenovane vojne proti terorizmu, izbruhov jeze v muslimanskem svetu ob takšnih malenkostih, kot je objava karikatur njihovega preroka in zaradi pridigarjev sovraštva, ki vedno znova najdejo pot tudi v Evropo, to niti ni tako zelo nerazumljivo.
Zanimivo je namreč, da ob vsej ksenofobiji, ki so je Evropejci zmožni, takšnega nasprotovanja ni do drugih, recimo Kitajcev, ki jih je tudi vedno več, a ostajajo nekako neopaženi. Strah pred širjenjem muslimanskega prebivalstva v Evropi ima torej neke točno določene razloge in ni iz trte izvit. Naloga držav in celotnih družb je torej spopasti se s tem problemom, preden se ne razvije v klavnico tipa Srebrenica. Evropski človek je pod kožo namreč zelo nagnjen k takšnemu, brutalnemu reševanju problemov in Srbi niso nobena čudna, balkanska izjema.
Vse tujce, ne samo tiste muslimanske veroizpovedi, je potrebno integrirati v družbo, jim vsiliti vrednote, ki državljanom evropskih držav omogočajo tolerantno sobivanje in onemogočiti diskriminacijo na podlagi barve kože ali veroizpovedi, ko gre za zaposlitve, izobraževanje in napredovanje v življenju.
Sašo Ornik