Skupnost Erasmus in sklepanje prijateljstev
Program Socrates Erasmus si je v zadnjih letih pridobil nek sloves, na podlagi katerega katerega si študenti že pred prihodom ustvarijo določena pričakovanja. Spoznati želijo čim več novih ljudi (po možnosti nasprotnega spola), si nabrati novih izkušenj, se učiti tujih jezikov, predvsem pa preživeti najlepše obdobje svojega življenja. Tako se ustvarja slika neke neformalne skupnosti Erasmus študentov, ki naj bi jih družila podobna pričakovanja, podobni interesi in nenazadnje tudi podobne vrednote in načela, katere član postaneš nemudoma, ko si izbran za Erasmus študentsko izmenjavo. Vendar, ali takšna homogena skupnost dejansko obstaja in to samo na podlagi dejstva, da je njen edini povezujoči dejavnik to, da se je več mladih približno iste starosti naključno zbralo v nekem mestu ali pa je ta homogenost samo konstrukt, ustvarjen iz predhodnih pričakovanj?
Življenje v tujem okolju, kjer te ljudje (še) ne poznajo, je lahko za nekoga izvrstna priložnost za igranje kakšne druge vloge. Tako lahko nekdo končno izstopi iz svoje kože, ki ga v domačem okolju zaznamuje z določenimi lastnostmi in postane nekdo drug. Lahko prevzame značajske lastnosti in stile obnašanja, ki jih je občudoval pri drugih, obenem pa opusti tiste, ki jih pri sebi ne mara. Do neke mere je to razumljivo: v nekem novem okolju se pač vsak hoče predstaviti v čim lepši luči. A ta »igra« ne more trajati dolgo. Slej ko prej se pri človeku opazi, da nekaj prikriva.
Zdi se mi, da se to »igranje« se med »Erasmovci« nazorno kaže v njihovi neprestani medsebojni prijaznosti. Če bi ocenjeval celoten narod na primeru ljudi, ki jih spoznavam tukaj, bi za celotno Evropo lahko trdil, da so tamkajšnji ljudje neverjetno odprti, prijateljski, ustrežljivi do tujcev, kar pa bi bilo seveda iluzorno pričakovati. Na začetku je seveda lepo videti navdušenost, ko nekomu poveš, od kod prihajaš. Prav tako je zanimivo izmenjevati geografsko znanje ob ugotavljanju različnih podrobnosti držav sogovornikov. Ampak po določenem času spoznaš, da je vsa ta ljubeznivost v veliko primerih (včasih tudi z moje strani, da ne bo pomote) le posledica specifičnosti skupnosti Erasmus študentov, ki naj bi delovala kot velika srečna družina, ne pa dejanske zainteresiranosti.
Vsakdo bi verjetno rad imel za prijatelje ljudi, ki so stalno nasmejani in prijazni ter oddajajo pozitivno energijo, vendar menim, da je veliko pomembnejša njihova iskrenost do sočloveka in predvsem do sebe. Ne trdim, da med Erasmus študenti ni mogoče spoznati kakšnih oseb, ki se ne skrivajo za masko, ampak se pokažejo v pravi luči kot izredno pozitivni ljudje in za katere lahko z gotovostjo trdiš, da boš z njimi ohranil stike tudi po vrnitvi v domovino. Tudi sam sem jih na srečo imel možnost spoznati nekaj. Ampak sklepanje kakšnih trdnejših prijateljstev je po mojem mnenju kar težka naloga.
Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da ta celotna fama, ki se je zgradila okrog Erasmusa, ustvarja določen obvezo za študente, ki se odločijo za ta korak. Na vsak način mora biti obdobje trajanja Erasmus izmenjave najlepše, najrazburljivejše, najbolj noro obdobje njihovega življenja. Nekateri lahko v tem čutijo določen pritisk in se v strahu pred neuspešnim naskakovanjem tega cilja raje nadanejo drug obraz. Tveganje, da bi sami izpadli kot nesocializirani, je pač preveliko.
Študij v tujini preko programa Socrates Erasmus mi bo vsekakor ostal v spominu kot izredno pozitivna izkušnja, ki lahko služi kot koristna popotnica za nadaljnje življenje. Postavi te namreč v situacijo, ko se moraš znajti sam – tako v administrativnih zadevah (pri vpisu na tujo univerzo in pri iskanju stanovanja) kot v najrazličnejših dnevnih opravkih (kot npr. kuhanje in pranje). Ob tem pa imaš možnost spoznati novo okolje, izboljšati svoje znanje tujih jezikov oziroma se učiti novih ter spoznati ljudi iz evropskih držav, pa tudi drugih držav sveta. Zato nikakor ne obžalujem svojo odločitve za prijavo na Erasmus študentsko izmenjavo. Kljub temu pa se mi zdi, da celotne Erasmus skupnosti razen redkih posameznikov v nasprotju s splošnim prepričanjem pravzaprav ne bom pogrešal preveč.
Marko Šuster