Smo postali človeške harpije, žejne sočnih informacij, ki nimajo nobene zveze z našimi življenji.

Težek teden je. Veliko pretresljivih in žalostnih zgodb na kupu in potem kljub soncu postane vse skupaj malo grenko. Ta trenutek se z mislimi selim v zame najlepši kraj slovenske Obale, kjer sem preživel čudovite koščke svoje mlade odraslosti. To malo butično mestece je zašibila še ena človeška tragedija. In vsi veste, o čem pišem. Pa ne vem, če moramo res vsi vse vedeti o tem?

Smo postali človeške harpije, žejne sočnih informacij, ki nimajo nobene zveze z našimi življenji. Potem te polresnice in naše izmišljotine žvečimo in žvečimo, pri tem pa pozabljamo, da so v ozadju ljudje. Vedno znova in znova naši ali vaši ljudje. Tisti, ki jih ne poznate in tisti, ki jih poznate z ulice ali tržnice. Ne vem, če kaj prispeva k našemu razumevanju sveta, če vemo prav vse. In spet enkrat so slovenski novinarji, nekateri seveda, padli na testu človečnosti. Vse za klike, vse za branost, vse za šokantnost … žalostno.

Osebna stiska nas včasih lahko pripelje do roba ali čez rob. Dovoljenega, zakonitega, obče sprejemljivega … Vem, ker sem bil tam. Živčni zlom pred 18 leti bi se lahko končal drugače …več, piše Matic Munc