Smrt vojakinje s Kosova

Jem nagravžno-sladko jagodno kremo, ki sem jo pred tednom dni dobila v “suhem dnevnem obroku” za vojake. Z obramboslovci sem šla na ekskurzijo, pogledat, kako se kaj urijo naši specjalci in kako se kaj imajo na misijah. In jutri bi morala v sklopu istega predmeta (mirovne operacije) na Vrhniko, na videokonferenco z vojaki 20. kontingenta SV, ki je s septembrom odšel v Peć.
Seveda jutrišnja videokonferenca odpade. Zaradi smrti v kolektivu.

Ne morem si kaj, da se me ta smrt ne bi na svoj način dotaknila. Tudi, ker sta tam prijateljičin fant in bratov prijatelj. In ker se je smrt prvega pripadnika SV na misiji v tujini morala zgoditi ravno ta semester.

Ravno ta semester, ko se iz tedna v teden pogovarjamo, kje vse so že naši vojaki (in policisti!) bili na misijah, koliko jih je šlo kam, kaj vse so počeli … kot da je vse skupaj nekakšno prekrasno potovanje. Čeprav vemo, da ni. Vemo, da je polno stresa, fizičnih naporov, strahu, domotožja, napetosti, nevarnosti, tudi žalosti ob tragični smrti ljudi, ki so ti v času misije prirasli k srcu. Ravno v slednjem vidim največjo ironijo.
Vojaki, ki se odpravijo na vojaško misijo v tujino, so pripravljeni na nevarnost, na nemogoče pogoje, na napetosti, napore … Pripravljeni so na to; na streljanje, tudi na ubijanje in prav tako … na izgubo življenja. To možnost preprosto morajo vzeti v zakup.
Ampak ne! Slovenci ne pademo sredi akcije. Slovenci ne zarijemo v zasedo. Slovenci ne zapeljemo na mino. Slovenci ne umiramo na misijah, ne! Slovenci delamo samomore.
Se ne bi bilo pametno, preden se odpraviš branit tuj narod pred drugim tujim narodom, naučiti braniti sebe … pred samim seboj?

Pa še nekaj se mi poraja … Zdi se, kot da javnosti ta novica sploh ne zanima in ne gane. Ob vsakem vnovičnem odhodu skupine vojakov na katero koli misijo se dvigne prah, javnost se zgraža, če ni škoda “naših fantov” in proračunskega denarja. Ob novici o smrti prvega vojaka SV na misiji pa so se ljudje odeli v molk. Niti enega bloga na to temo nisem našla. Nobenega sožalja, sočustvovanja, objokovanja mladega življenja. (Kakšen kontrast s preteklima dvema tednoma in Humarjem) …
Mislim, da njena smrt ni nič manj vredna pozornosti, kot katerakoli druga.

Družini pokojne vojakinje izrekam iskreno sožalje. Zdaj je na varnem.

Lucija Hrastar