Sramotna organizacija superpokala: Ljudski vrt prazen, pred vrati 500 navijačev brez vstopnic
Včerajšnja organizacija nogometne tekme med Mariborom in Interblockom je vzorčni primer odnosa vodilnih nogometnih delavcev do publike, zaradi katerega naši štadioni ne morejo biti polni in nogomet ne more postati prvi šport v Sloveniji.
V tujini je gledalec “car” – na tekmi s 70.000 navijači ne čaka praktično nikjer, najsi gre za nakup vstopnice, vstop v stadion, opravljanje male potrebe, ali nabavo osvežilne pijače in okrepčila. Pri nas pa se zatakne že, če se tekme udeleži 2000 ljudi, in to na stadionu, ki sprejme 6× toliko gledalcev. Poglejmo si samo včerajšnji primer, ki pa ni izjema, ampak praksa na nogometnih tekmah na naših tleh (sploh če je organizator Nogometna zveza Slovenije).
30 minut pred začetkom nogometnega superpokala med Mariborom in Interblockom v Ljudskem vrtu je pred tremi odprtimi blagajnami v dolgih vrstah na vstopnico čakalo kakšnih 500 ljudi. Na pogled bi si človek mislil, da za tekmo vlada izjemno zanimanje in da je štadion z 12.000 sedeži blizu razprodanemu. Vendar ne, kmalu je postalo jasno, da je štadion prazen, tri blagajne pa ne uspejo prodajati kart dovolj hitro, da bi nekaj sto gledalcev na stadion spravili pred začetkom srečanja.
In kadar ima hudič mlade, jih ima veliko. Medtem ko se vrsta ne premakne nikamor, prodajalke sporočijo, da je odpovedal računalniški sistem za prodajo kart in da slednjih ni več mogoče dobiti. Medtem se je srečanje že začelo in gledalci pred TV ekrani so se zagotovo čudili praznim tribunam Ljudskega vrta. No, verjetno jim nihče ni povedal, da pred vrati na karte, ki jih ni, čaka 500 gledalcev.
Če bi se kaj podobnega zgodilo na Zahodu, bi se organizatorji čakajoči publiki nemudoma javno opravičili ter jim odprli vrata prostega vstopa na stadion, morda jim ponudili še brezplačno pijačo. A je bila tako tudi v Mariboru? Seveda ne. Obiskovalce so zmedeni organizatorji pustili čakati kar pred vrati, brez nadaljnjih pojasnil ali navodil o tem, če si bo tekmo vendarle dalo ogledati. Naenkrat je tekma tudi opravičila oznako “visokega rizika” – nekaterim je pač nad odnosom odgovornih zavrela kri.
Po kakšnih dvajsetih minutah tekme so se organizatorji nenadoma spomnili, da bi karte lahko prodajali ročno. Seveda nihče ni niti pomislil, da bi približno polovici čakajočih, ki še niso obupali in odšli domov, ponudil karto vsaj po polovični ceni. Opravičilo bi seveda bilo znanstvena fantastika.
(ironično, da je kar smešno)
Opisan odnos do športnih privržencev na žalost ni izjema, ampak pravilo na naših nogometnih zelenicah. Podobno izkušnjo sem doživel na finalu pokala NZS pred dvemi leti, ko so v celjski štadion kapacitete 14.000 obiskovalcev približno 3000 ljudi “spravljali” povprečno 45 minut. Verjetno ni potrebno omenjati, da številni navijači, ki so na srečanje prišli 20 minut ali pol ure prej, začetka tekme niso dočakali na tribunah, ampak v hudi gneči pred vhodi. Približno trideset ljudi, ki si je ob polčasu zaželelo osvežilnega napitka, je nanj čakalo 15-20 minut. Prodajale so jih tri osebe v temi – elektrika pač ni bila inštalirana. Drobiž so lahko vračali samo tako, da so si svetili z mobilnimi telefoni.
Zanimivo pri vsem skupaj je, da naši vodilni nogometni delavci za nizko popularnost slovenskega nogometa vedno iščejo vzroke drugje. Krivi so mediji, ker nogometu ne dajo mesta, ki si za zasluži, kriva je država, ki ne zagotavlja davčnih olajšav, krive so občine, ki ne zgradijo potrebne infrastrukture. A bruna v svojem očesu ne vidijo. Najprej bi se ti velepametnjakoviči morali vprašati, kaj lahko storijo pri sebi. Sprememba odnosa do navijačev bi bil odličen začetek.
Kaj menite, koliko tistih, ki so včeraj stali pred zaprtimi vrati praznega štadiona v Ljudskem vrtu, se bo udeležilo kakšne druge nogometne tekme v Sloveniji??
Rok Čakš